MILAN BRGLEZ – NAGOVOR NA 10. ŠARHOVEM POHODU PO POTEH POHORSKEGA BATALJONA

Nagovor na 10. Šarhovem pohodu po poteh Pohorskega bataljona
Trije kralji, 22. 4. 2017

 

Fotografija osebe Milan Brglez.
***
Spoštovane gospe in gospodje,
tovariši in tovarišice,
spoštovani ljudje dobre volje,

dobrodošli na Pohorju, dobrodošli na 10. Festivalu miru! V čast in veselje mi je, da sem danes lahko med vami – ne le kot predsednik Državnega zbora, temveč, da sem tu tudi kot štajerski sorojak, pravzaprav Pohorc.

Na današnjem pohodu se nismo zbrali samo zato, da bi se spominjali hrabrih dejanj Alfonza Šarha, njegovih sinov ter ostalih borcev Pohorskega bataljona, ki so za našo svobodo in domovino dali svoja življenja, ampak smo se zbrali tudi zato, da bi ponovno potrdili zgled, ki so nam ga postavili omenjeni borci, s Šarhovimi na čelu. Gre za zgled, česa vsega je človek sposoben, ko je domovina okupirana in ogrožena. Predvsem pa gre za zgled, ki kliče. Kliče po tem, da ga posnemamo in vedno znova ponavljamo.

Alfonz Šarh je bil preprost kmet s Pohorja, ki je sebe in svojo družino preživljal s poštenim delom. A poleg poštenosti je premogel tudi upornega duha, kar je večkrat dokazal. Tako se je za obrambo domovine boril na soški fronti, leta 1918 pa se je pridružil generalu Maistru v boju za severno mejo. Verjetno si tedaj, ko je prvič branil domovino, ni predstavljal, da ta borba še ni zaključena. Kruta zgodovina se je namreč ponovila. Medtem ko se topovske cevi, ki so sejale smrt v prvi svetovni vojni, še niso dokončno ohladile, je v Italiji fašizem začel svoj pohod in le nekaj let kasneje se je z nacizmom podobno ponovilo v Nemčiji. In četudi so takratni politiki morda naivno mislili, da sta ta dva totalitarizma zgolj muha enodnevnica, se je še prehitro izkazalo, da temu ni in ne bo tako. Že sredi 30-ih let je vse bolj kazalo, da se svet bliža novi vojni. Žal pa tedanji politiki, obremenjeni predvsem z reševanjem notranje-državnih problemov, naraščajočih mednarodnih napetosti niso niti želeli opaziti, kaj šele, da bi se z njimi ustrezno in odločno soočili. Z neprestanim popuščanjem so si kupovali navidezen mir – mir, ki ni mogel trajati, mir, ki ni mogel zdržati. Septembra 1939 je Nemčija napadla Poljsko in s tem dokončno pokopala s težavo vzdrževano obdobje evropskega in svetovnega miru, zgodovina pa se je ponovno razgalila v vsem svojem besu.

Ta silen bes je, žal, dosegel tudi slovensko ozemlje, tudi Pohorje, kjer je v ozračju negotovosti živela Šarhova družina. A tudi tokrat, dobrih 20 let po prvi vojni vihri, Šarhovi niso oklevali. Domovina je potrebovala branitelje in Šarh se je nemudoma pridružil vojski kraljevine Jugoslavije. Po njenem hitrem zlomu so ga zajeli Nemci in ga, na srečo, tudi izpustili, kar je izkoristil ter se takoj pridružil partizanskemu gibanju.

Spoštovani in spoštovane,

ko danes, več kot sedemdeset let pozneje premišljamo o svetlih zgledih, ki so nam jih postavili naši partizanski sorojaki in sorojakinje, lahko ugotovimo troje.

Prvič, da so slovenski partizani v tistih težkih urah natanko vedeli, kaj jim je storiti, da zavarujejo svojo domovino. Na to, da so bili večinoma slabo oboroženi, skoraj goloroki ter bosi in premalo oblečeni, se niso ozirali. Stremeli so namreč k višjim ciljem. Izpostavili so sebe – za to, da bi mi živeli v miru, svobodi in blaginji. Vedeli so namreč, da brez upora ne more biti ne časti in ne slave. Sledili so Levstikovemu opisu narodnega junaka, Slovenca, ki pravi: »Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je časti in slave narodu in jeziku svojemu«. Naši partizani in partizanke so se borili prav za te tri vrednote – za čast in slavo Slovenk in Slovencev ter naše domovine ter za naš, slovenski jezik. Za jezik, ki nas od nekdaj ne le določa, ampak ostaja naše vezivo tudi v prihodnosti.

Drugič, partizani in partizanke so se borili tudi za tovarištvo in solidarnost. In prav slednja je, prežeta skozi osvobodilne skupine in čete, postala temelj slovenskega partizanskega gibanja. In kljub nekaterim odklonom, ki jih je potrebno priznati in obžalovati, se je prav solidarnost zasidrala v srčiko biti naših državljank in državljanov ter postala lastnost, ki še vedno privre na plano, ko se ljudje okrog nas znajdejo v stiski. Naj ob tem izrazim hvaležnost, da kljub vse bolj prevladujočemu individualizmu sodobnega časa slovenski narod v svoji solidarnosti večinoma vztraja. In to v odnosu do slehernega človeka, ki jo potrebuje; najsibo naših sodržavljank in sodržavljanov ali pa do tujcev, ki se zaradi tragičnih zgodb, ki so jih pisala njihova življenja, znajdejo pred našimi vrati.

In tretjič. Slovenski partizani in partizanke so se borili za mir. Za vrednoto, ki je marsikdaj, tudi zaradi geografske oddaljenosti vojn, ki danes divjajo po svetu, ne znamo dovolj ceniti. Mir ni nekaj, kar nam je podarjeno, ampak je nekaj, za kar se moramo neprestano truditi. To pa pogosto pozabimo in ga, posledično, jemljemo za samoumevnega. Pa vendar je, kot kažejo predvsem izkušnje iz tridesetih let prejšnjega stoletja, pogosto dovolj ena sama iskrica, da svet zaobjamejo plameni nepredstavljivih grozot. Tudi in še posebej zato, spoštovani in spoštovane, ne smemo nikoli pozabiti, da je mir največja skupna vrednota človeštva in da je od miru do vojne, do neznosnega trpljenja, en sam samcat korak.

Gospe in gospodje,

današnje srečanje in pohod je poklon očetu Alfonzu Šarhu in njegovim trem sinovom – Lojzku, Pepku in Vančku –, ki so še ne polnoletni čutili, da se morajo odzvati na klic domovine. Odzvali so se enako kot ostali borci Pohorskega bataljona in borci številnih čet širom naše domovine. To so tisti sinovi in hčere Slovenije, ki jim gre zahvala za to, da smo danes svobodni, da živimo v miru in da se lahko sami odločamo o tem, kako naj se naša država razvija. Brez poguma vseh teh mož in žena bi danes najverjetneje ne mogli peti »na Slovenskem smo mi gospodar«. A, spoštovane gospe in gospodje, s tem so nam naši borci in borke naložili tudi pomembno odgovornost – odgovornost do bližnjega, do sočloveka, odgovornost do naše lokalne skupnosti in odgovornost do države. Biti sam svoj gospodar, ne pomeni le sprejemati odločitve, temveč tudi prevzemati odgovornost za njihove posledice; ne pomeni le žetev sadov, temveč tudi priznanje napak in njihovo popravljanje. Biti odgovoren je največja vrednota še zlasti takrat, ko se vse to zdi najtežje.

Slovenci smo se kot narod v svoji zgodovini pogosto izkazali kot odgovorni, prav tako so kot takega slovensko partizansko gibanje prepoznale in priznale tudi že zavezniške sile. To odgovornost smo prenesli tudi v današnje čase; čase, v katerih je Slovenija prepoznana in priznana kot zanesljiv in kredibilen partner. Brez tega bo naša država v mednarodni skupnosti tudi v prihodnje le stežka preživela in se razvijala.

Zatorej, gospe in gospodje,

ne izneverimo se zgledom, ki smo jih podedovali; sledimo jim in jih prenašajmo na prihodnje rodove – pošteno, dosledno ter resnicoljubno. Brez slednjega narod nima prihodnosti, ta pa izhaja iz trdnih temeljev naše pravične borbe, borbe zatiranih proti zavojevalcem in sovražnikom slovenskega življa. To je tisto, na kar smemo in moramo biti vedno ponosni.

Gospe in gospodje, tovariši in tovarišice,
Kajuh je v svoji pesmi Materi padlega partizana zapisal:

Postal je tak fant, da bi gore premikal,
nikdar se ni klicu svobode izmikal.
Tako si mu segla poslednjič v roko,
in v tebi je tlelo: Da! Vrnil se bo!

Zdaj veter raznaša besede njegove,
prisluhni natanko, da čuješ glasove:
Lepo je, veš, mama, lepo je živeti,
toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!

Drugače in lepše, kot je to storil Kajuh, se ne da zaključiti. Slava in čast vsem našim borcem, vsem padlim in vsem, katerih žrtev je pomenila našo svobodo.
Hvala za pozornost!
(vira slika: Branislav Rajic Bane; Juhart Miro)

Fotografija osebe Milan Brglez.Fotografija osebe Milan Brglez.
Fotografija osebe Milan Brglez.Fotografija osebe Milan Brglez.