DAN UPORA PROTI OKUPATORJU

                 DAN UPORA PROTI OKUPATORJU

  1. april 2017

                                   Elko  Borko

 

img_4796

Od leta 1992 je 27. april državni praznik naše mlade samostojne države domovine Slovenije. Praznik smo poimenovali  Dan upora proti okupatorju, saj naj bi na simbolni ravni povezal  vse državljane Slovenije, ki  cenijo  svobodo in neodvisnost, v  odpor proti vsakemu okupatorju.  Dan upora od takrat  torej ni več samo dan spomina na 27. april 1941, ampak je in vedno bolj postaja dan slovenskih domoljubov, ki so bili že v vsej naši narodni zgodovini ne samo  nasprotniki  tujega okupatorja, ampak tudi borci za pravice slovenskega naroda.  S takim širšim pogledom na Dan upora ni razlogov, da praznika ne bi praznovali vsi zavedni slovenski državljani,  ne glede na svoje politično in trenutno strankarsko pripadnost, ki   spoštujejo in ljubijo svojo domačo grudo, našo domovino in jim je pri srcu tudi misel prvega slovenskega pesnika in zgodovinarja Valentina Vodnika, ki je  že pred več kot 200 leti zapisal:

»Od prvega tukaj, stanuje moj rod;

Če kdo ve za druzga,  naj reče od kod«.

 

img_4778

Zgodovina slovenskega naroda je popisana  z dolgoletnim življenjem pod vodstvom tujih vladarjev. Baje so imeli naši predniki Sloveni, ki so se takrat poimenovali Karantanci samo v času kralja Sama in le nekaj let za njim svojega kneza, vendar so zaradi nesloge kaj kmalu izgubili samostojnost in prišli pod oblast  bavarskih in  nato frankovskih vladarjev  in bili razdeljeni, ter se imenovali po deželah v katerih so   prebivali. Tako smo bili Štajerci, Kranjci, Korošci in Primorci, kar se še danes pozna.  Zahvalimo pa se lahko našim protestantom, predvsem Primožu Trubarju da so nas spomnili,  da smo tudi Slovenci.

 

img_4782

Šele leta 1848 , ko je  Evropo v pomladi narodov preplavil val svobodomiselnosti, so  naši predniki odločno postavili zahtevo, naj  »slovenski narod stopi med svobodne narode« in se kot kraljevina Slovenija umesti v okvir habsburške monarhije. Ta program Zedinjene Slovenije, ki je pričakoval da se vsi slovensko govoreči prebivalci  združijo v eno skupnost, mimo takratnih deželnih mej, je bil brez dvoma  eden od prvih vseslovenskih uporov, ki je v takšni ali drugačni  obliki trajal vse do ustanovitve naše suverene slovenske države v letu 1991.  Znamenje tega upora proti  takratnI  družbeno političnI ureditvi  je bilo  tudi prvo razvitje slovenske zastave 7. aprila 1848 sredi Ljubljane, kar je bilo po takratnih zakonih seveda prepovedano dejanje in zemljevid slovenskih pokrajin Petra Kozlerja.

img_4809

 

Tudi v našem Mariboru se je v tem času pričel narodni preporod. Leta 1849 je prišel v Maribor dr. Matija Prelog, ki je pred tem služboval v Ljutomeru in je iz svoje hiše zbežal, saj ga je nameravala ubiti pijana nemško usmerjena druščina, kateri se je zameril zaradi svoje slovensko narodne naravnanosti.  Ta prvi slovenski zdravnik v Mariboru je bil 17. julija 1861  med ustanovitelji  prve slovenske čitalnice. Namen društva je bil: «Slovencem v Mariboru podati priliko se v materinskem jeziku vaditi in v slovenskem duhu razvijati in razveseljevati.«  Slovenska čitalnica je tako  postala središče vzpona slovenske narodne zavednosti in ni naključje, da je njeno delovanje tudi finančno podpiral naš prvi mariborski škof Martin Slomšek. Dr. Matija Prelog je bil tudi tisti, ki je leta 1867 pričel v Mariboru izdajati slovenski narodno zavedni časopis »Slovenski gospodar« in prvi slovenski urednik, ki je sedel na zatožno klop, zaradi narodnostno naravnanega članka, ki se je končal z mislijo: »Razne izgubljene reči se dajo zopet pridobiti, življenje in narodnost pa nikdar več!«

img_4828

Narodno zavednost naših mariborskih in štajerskih prednikov seveda  dokazuje tudi vsenarodno taborsko  gibanje, ki se je porodilo v našem mestu in  prvi vseslovenski tabor v Ljutomeru. Taborsko gibanje je kasneje preraslo v slovensko gibanje za narodne pravice, zato je bilo tudi leta 1871 prepovedano.

Za Maribor pa je bilo pomembno leto 1861, ko je  dokončno dobil slovensko ime .Dr. Lovro Toman (1827-1870), ki je bil poznan pesnik domoljubnih pesmi,  ognjevit govornik je v zadnji kitici svoje pesmi posvečene našemu mestu zapisal:

» Zato priseže vsak al mlad, al star,

Da mu za srečo roda  zmir je mar,

Zato si  voli rodoljubov zbor,

Za mesto geslo Mar i bor. »

 

img_4846

Ne smemo pozabiti tudi na našega rojaka in izjemnega domoljuba dr. Jožeta Vošnjaka, ki je leta 1866 služboval v Slovenski Bistrici in v uvodu knjižice,  namenjene »Mojim slovenskim rojakom« napisal : »Kje dom je moj? Korotan,Primorje,Krajna. Z njimi Štajer, zemlja sijajna. Dom rodu si slovenskega, Dom rodu junaškega. In to je Slovenija mila, Na Slovenskem dom je moj.«  To je bilo tudi obdobje, ko so se zaostrili tudi odnosi med nemškimi in slovenskimi prebivalci našega mesta in ko je bilo izkazovanje slovenske pripadnosti težko in tudi nevarno. Zato smo lahko ponosni, da je v naše mesto prišel češki zdravnik dr. Filip Terč, ki je bil čebelar in raziskovalec ter s svojim delom postal pionir sodobne imunologije, tako, da se od leta 2006 njegov rojstni dan praznuje po vsem svetu kot dan apiterapije, naše mesto pa je prišlo na svetovni zemljevid pomembnih mest.  Toda za nas je važno, da  se je opredelil za slovenstvo, saj je do svoje smrti uspešno sodeloval pri poslovanju Narodne posojilnice, in bil soudeležen pri izgradnji Narodnega doma, ki je še danes ponos Maribora.

img_4901

 

Med I.  svetovno vojno je bilo veliko slovenskih zdravnikov zaprtih ali preganjanih ali sumljivih in vse bi lahko, zaradi njihove slovenske politične naravnanosti, imenovali upornike in borce za slovenske nacionalne pravice. To so naši zdravniki Ivan Turšič,  Viktor Kac, Gašpar Gorišek, Josip Majcen in Ivan Zorjan.

Dogodki ob razpadu AvstroOgrske monarhije, ko je mariborski nemško oblikovani  mestni svet  že sprejel sklep, da se mesto priključi Avstriji, se je našla pokončna, narodno zavedna osebnost – takratni major Rudolf Maister. Številni pisci navajajo, da je ob prevratu deloval nepremišljeno, večina pa nas je prepričanih, da ga je vodila izjemna narodna zavednost in da se je na ta trenutek osebno pripravil, kar je že napovedala njegova pesem:

» Bratje! V Triglavu ognji gore,- žarki kresovi, krvavi plameni,

Kakor silni meči ognjeni – ki jih sami arhangeli vihte!

Bratje! Naša pomlad gre iz tal, – bistra, kot burja, močna, kot val.

V naše domovje se je zagnala – temo razklala, sonce skovala., sonce: Kralja Matjaža dan.

Bratje na plan! – Kliče nas stare pravde dan! – Drava nas zove,  Adrija rjove,

Vrancem bliskajo nove podkove! Bratje v sedlo, vajeti v dlan in Slovenci naprej!

img_4787

Njegov izjemni pogum in  pripadnost narodu, bosta ostala za vedno zapisana v  zgodovino našega mesta in Slovenije z besedami, ki jih je 1. novembra 1918, ob prevratu, izrekel: »Maribor proglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vsem Spodnjim Štajerskim». To je bilo  po mnenju Franca Leskovška -Luke osnova da so od novembra 1918 do poletja 1919 široke slovenske množice  enotno s  svojimi borci -prostovoljci  s  silo pregnale nasilno nemško oblast s svojega ozemlja ter utrdile svoje narodne meje, ki so tako postale dokončne severne državne meje Slovenije«   In to le  dan zatem, ko smo Slovenci 31. oktobra 1918 dobili svojo Narodno vlado in državo Slovencev, Hrvatov in Srbov.
Prvič v zgodovini slovenskega naroda, za katero je naš pisatelj Ivan Cankar zapisal, da je » zgodovina tlačana, hlapca, ki je služil na vekov veke in ki se je tako korenito navadil služiti, da mu je suženjstvo prešlo v meso in kri«. smo postali državotvorni narod in kot taki ostali zapisani v svetovno zgodovino. Kljub temu, da se je ta naša državotvornost zaradi nepriznavanja in mednarodnih okoliščin,  že po enem mesecu zaključila z zedinjenjem v Kraljevino  pod vodstvom tudi nam tujih Karađorđevičev je na sončni strani Alp dozorel ponosen rod, ki se je zavedal svojih korenin ter  narodnostnih in socialnih pravic in zato ni bil povsem zadovoljen  z življenjem v taki skupnosti.
Nacistična Nemčija je 6. aprila 1941 brez vojne napovedi napadla Jugoslavijo in 8. aprila so redne nemške čete  zasedle Maribor.

img_4790
Maribor je skoraj preko noči dobil nemško podobo. Javne napise so spremenili, ulice preimenovali, slovenska beseda je bila prepovedana in izbrisana na cestah, šolah in uradih. Nemci so načrtovali hitro in popolno raznarodovanje in tako želeli in omogočiti formalnopravno priključitev zasedenega slovenskega ozemlja k avstrijski Štajerski in Koroški. Njihov načrt raznarodovanja je vseboval: množičen izgon Slovencev (predvidenih 220.000 do 260.000), množično naselitev Nemcev (v vojnem obdobju predvidoma okoli 80.000, večino pa po vojni), hitro in popolno germanizacija tistih, ki bi še ostali doma.
Nova nemška uprava je hitro začela izvajati načrtovano raznarodovalno nalogo. Prve posamezne aretacije Slovencev so bile že v noči na 11. april 1941. Dr. Mirko Černič je o tem zapisal:«V tednu od 15. do 20. aprila 1941 so polovili kot konjederec stekle pse več  kot tisoč  Slovencev in Slovenk, brez razločka starosti, in jih stlačili v meljsko vojašnico. Takoj prvo noč so se zamašila vsa stranišča, zaporniki so jih morali čistiti z golimi rokami. Spali so skoraj na golih tleh, saj se je za prst ali dva natrošena slama takoj spremenila v prah, in tako na tesno, da so ponoči morali vstati, kadar so se hoteli obrniti na drugo stran. Na stranišče so smeli samo po pet skupaj, in to v teku! Skraja zaprtim 13 dni niso dovolili niti, da bi se obrili . Obsežnejša, načrtna aretacija zavednih Slovencev  je potekala po že vnaprej pripravljenih seznamih. Na teh seznamih so bili Maistrovi borci, narodnozavedni Slovenci,predvsem prosvetni delavci in zavedni duhovniki, za katere so predvidevali, da se ne bodo uklonili . Tako je bilo v meljski kasarni v drugi polovici maja zaprtih 1415 zapornikov, med njimi 492 Mariborčanov in 45 slovenskih zdravnikov.«

img_4815

Vse to se je dogajalo še pred 26 ali 27. aprilom, ko so se v Ljubljani v Vidmarjevi vili,  na tajnem sestanku slovenskih narodnjakov, sklenili, da je potrebno proti okupatorjevemu terorju odgovoriti z množičnim uporom in se osvoboditi  s svojimi močmi. Ta sklep so podprli predstavniki različnih političnih usmeritev in ne samo predstavniki Komunistične partije. Vse predstavnike pa je povezovala izredna protiokupacijska in pritifašistična naravnanost in nezadovoljstvo s socialno ekonomskim in kulturnim položajem v predvojni slovenski in jugoslovanski družbi. Tako je v Sloveniji nastala široka Osvobodilna fronta zavednih Slovencev proti okupaciji, ki je vedela da  je za svobodo potreben boj in da bodo v tem boju tudi žrtve. V Mariboru so se prvi uporniki zbrali že takoj po okupaciji v prostorih današnjega Zdravstvenega doma in v začetku maja 1941 v stanovanju krščanskega socialista Koresa sklenili ustanoviti Pokrajinski odbor OF za Štajersko, z nalogo da pospeši odpor.  Takratna razmišljanja zavednih Slovencev nam je zapustil naš pesnik v svoji pesmi:

»Edino hlapci cvilijo ponižno, kakor psi

In lajajo., da nas je malo,

da bi v uporu vse pobralo.

Vendar se ta fant nikdar ni klicu svobode izmikal,

zdaj veter raznaša besede njegove,

lepo je, veš mama, lepo je živeti, toda,

za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.«

img_4885

To niso bile le besede, to je bilo junaško dejanje osveščenega narodno zavednega posameznika, ki je postal  zgled številnim, ki so v boju proti okupatorju izgubili tudi svoja življenja. V Mariboru se je ta nov slovenski uporniški duh pokazal že dan po obisku samega Adolfa Hitlerja s požigom dveh avtomobilov v  Volkmajerjevem prehodu in z drugimi znaki odpora  ter s partizanskimi napadi, ki so prisilili  okupatorja,da se je naše Pohorje že septembra 1941 proglasilo kot zaprto področje in je prenehal z izseljevanjem.

Nasilno izseljevanje je bilo za sam Maribor izredno boleče. Od 6. junija 1941 do 5. julija so odpeljali iz Maribora v Srbijo 11 transportov, skupno 4500 Slovencev od tega 1913 Mariborčanov. V drugem valu od 9. do 26. julija so v 14 transportih pregnali 6000 Slovencev od tega okoli 2.500 Mariborčanov.

Na okupiranem ozemlju so uvedli nemški izobraževalni sistem. Namesto slovenskih so bili le nemški vrtci in šole. Slovenske otroke so vzgajali s pomočjo nemških društev za prevzgojo otrok in mladine.  Več kot 600 otrok so nasilno vzeli materam in jih poslali v Nemčijo. Nemška organizacija  je odvzete dojenčke dodeljevala nemškim družinam, kjer so jih vzgojili v Nemce. Za odrasle, ki bi naj v nekaj letih govorili samo nemško, so organizirali obvezne tečaje nemščine.

Od pomladi leta 1942 so na našem ozemlju uvedli vojaško obveznost. Nasilno vpoklicanih je bilo več deset tisoč Slovencev. Nekaj tisoč jih je padlo, veliko jih je postalo invalidov, nekateri so pobegnili in odšli v partizane. Le redki so se vpoklicu izognili.

Že poleti 1941 so Nemci z namenom, da bi zastrašili ljudi, in v odgovor na prve partizanske akcije začeli streljati talce. Tako so od 30. julija do decembra 1941, Nemci ustrelili  360 talcev, med prvimi dr. Metoda Špindlerja.  Od januarju do 21. maja 1942. 391 ljudi, in od junija do 4. novembra 1942. 976 talcev. Istočasno so zaplenili premoženje ubitih in izgnali njihove družine v taborišča v Nemčijo.

Vsak narodno zaveden in svobodoljuben Slovenec bi se še danes strinjal, da so vsi ti okupatorjevi raznarodovalni ukrepi zahtevali enoten oborožen upor.

Zato v Mariboru nikoli  ne bomo pozabili borcev junaškega Pohorskega bataljona,med katerimi je bil tudi dr. Dušan Mravljak, ki so se borili do zadnjega naboja in  Alfonza Šarha ter  njegovih mladoletnih sinov, ki se v boju niso predali ali prosili za milost, ampak so raje izbrali  častno smrt. Kajti:

Manj strašna noč je v črne zemlje krili,

ko so pod svetlim soncem sužni dnovi.

 

1Tako lahko začetemu oboroženemu odporu pripišemo, da okupator ni uresničil vseh svojih raznarodovalnih naklepov in da se je narodnoosvobodilna vojna končala z zmago nad fašizmom in  s ponovno obnovitvijo Jugoslavije seveda v novem družbenopolitičnem sistemu. Iz tega boja je tudi Slovenija prišla večja  saj je v tem boju dobila Primorsko, ki smo jo po 1. svetovni vojni izgubili in  ponosna, saj so jo v protifašistični koaliciji sprejeli kot enakovredno članico, ki je prispevala svoj krvni davek in ne nazadnje si je že med NOB in kasneje z ustanovitvijo ter  dolgoletnim usposabljanjem naše teritorialne obrambe pod republiškim vodstvom pridobila vojaške veščine, ki so se izkazale v 10 dnevnih bojih z JNA za priznavanje samostojnosti leta 1991.

V osemdesetih letih so se navkljub centralističnim zahtevam v Sloveniji odvijale demokratične spremembe. Na podlagi nove volilne zakonodaje so bile aprila 1990 prve demokratične večstrankarske volitve, ki so prinesle zmago Demosu. Dosegli smo tudi  dogovor o plebiscitu, ki je bil 23. 12. 1990 in na katerem se je ob 93,2% udeležbi, kar 82,2%  volilcev izjasnilo za samostojnost. To je bilo naše izjemno pomembno državotvorno dejanje. Zelo hitro je sledil tudi 25. 6. 1991, ko se je sprejela Temeljna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, ki jo je sooblikoval prvi predsednik parlamenta France Bučar, ki je ob tej priložnosti dejal: »V nobenem primeru pa se ne moremo odpovedati, da o svojih lastnih zadevah samostojno odločamo, ob lastnem spoznanju danih okoliščin. Sredstvo za to je za nas slovenska država , ki jo z današnjim dnem ustvarjamo. In pretežne večine novih izzivov ne bomo rešili z državo in prek države, za vse pa nam je država tisti zunanji okvir, zunaj katerega ne bi mogli samostojno delovati. Prav zato naša nova slovenska država ni konec naših prizadevanj, ampak šele izhodišče za novo življenje v sožitju z drugimi narodi.«

Šele 25 let je minilo in naša mlada država je bila soočena s številnimi dosežki in problemi. Med dosežke vsekakor sodi mednarodno priznanje, kar leta 1918 ni bilo sprejeto, in sprejem med polnovredne članice Evropske unije ter leto 2007, ko smo prevzeli skupno evropsko valuto. Soočili smo se tudi z ekonomsko krizo, vendar se nam po zadnjih napovedih obetajo boljši časi, ko mora biti socialna pravičnost del naše stvarnosti  Lahko smo  ponosni da živimo v obdobju, ko smo se po večstoletnem boju zapisali med zgodovinsko državotvorne narode. S spoštovanjem do boja in dosežkov naših prednikov v tem stoletnem boju za enakopravno uvrstitev v krog evropskih držav in z drugimi dokazi naše pripadnosti svoji domovini bomo našemu državnemu prazniku Dnevu upora proti okupatorja dali tisti zgodovinski pomen, ki si ga zasluži. To je praznik NAS VSEH, praznik spomina na pretekle zgodovinske dogodke in ima nadstrankarski pomen.   Nikoli ne bomo pozabili, da sta  naša država in samostojnost velik dosežek slovenskega naroda v tisočletnem boju. Sanje naših prednikov so postale naša  stvarnost.

Spoštovanje do teh narodnih žrtev bomo pokazali s svojimi domoljubnimi dejanji med katerimi pa je tudi zaveza, da v slogi, spravi in enotnosti praznujemo Dan upora, kot nam je že pred časom  položil v srce in dušo naš  pesnik, ki ga vsi Slovenci izjemno spoštujemo:

Edinost, sreča, sprava

k nam naj se vrnejo;

otrok, kar ima Slava,

vsi naj si v roke sežejo,

da oblast

in z njo čast,

ko pred, spet naša bosta last!