WILSON, PUPIN IN PARIŠKA MIROVNA KONFERENCA 1919

Foto: RADE BAKRAČEVIĆ

Vukova zadužbina – XIV Sretenjski sabor, Ljubljana, 15. februar 2019</
Wilson, Pupin in pariška mirovna konferenca 1919
im4_6819
Spoštovani,
»Slovenec z visoko krošnjo, polno pisanih drobnarij, ki jih je prodajal moji materi in kmeticam v domači vasi, mi je še danes v živem spominu, ki sem ga ohranil iz najbolj zgodnjih dni svojega otroštva«, je zapisal Mihajlo Pupin v večkrat ponatisnjenih spominih, ki so tudi izšli v mnogih jezikih. Na Slovence ga je vezal tudi slovenski učitelj Kos, ki mu je na višji šoli v Pančevu zbudil zanimanje za naravoslovne vede in ameriški Slovence Lukanič, ki mu je pomagal v najtežjem začetnem obdobju v New Yorku, ko je tam pristal kot emigrant.
8
Ta navezanost na Slovence ga je leta 1919, tedaj že uglednega znanstvenika z dobrimi zvezami pri nekdanjem študijskem kolegu, ameriškem predsedniku Wilsonu, spodbudila, da je odpotoval v Pariz in pomagal jugoslovanskim delegatom na pariški mirovni konferenci. Že prej je zastavil besedo tudi za rojstni Banat. Wilsonu je aprila 1919 poslal osebni memorandum o etničnih značilnostih jugoslovanskih ozemelj, ki naj bi po Londonskem paktu pripadle Italiji. S tem je Pupin verjetno odločilno vplival na to, da je Wilson dal izjavo, da ZDA ne priznavajo Londonskega pakta.
zidan-1
V Pupinovem zavzemanju za Prekmurje, Koroško in druge dele slovenskega in jugoslovanskega ozemlja ima gotovo osrednjo vlogo t.i. »jeseniški trikotnik«. Razsežnosti Pupinovih prizadevanj je mogoče v celoti ovrednotiti le, če poznamo kompleksnost tedanjih razmer. Ni šlo zgolj za londonski pakt, iz z njim povezano vlogo Velike Britanije in Francije ki sta ga odločino podpirali. Tudi ZDA Slovencem niso bile naklonjene.
repe
Slovenskim politikom so njihovi diplomati dajali nasvete, ti pa so jih servilno upoštevali, naj se vojaško ne upirajo prodoru Italije celo do Ljubljane, češ saj bo vse pravično uredila pariška mirovna konferenca. Naivno zaupanje v ZDA so Slovenci in Jugoslovani pri reševanju mejnega vprašanja drago plačali in bi ga še bolj, če ne bi bilo Pupina. T. i. »wilsonizem«, kot so to naivno zaupanje imenovali, je bil značilen zlasti za obdobje pred pariško mirovno konferenco in prve mesece njenega poteka, do junija 1919.
b
Potem je v obdobju do decembra 1919 sledilo oddaljevanje ZDA, v začetku leta 1920 pa njihov dokončni odhod s konference. Vendar so bile v prvem obdobju sprejete nekatere ključne odločitve. Razen tega se je Wilson zanašal na mlado, ad hoc sestavljeno in neizkušeno skupino Inquiry, ki je raziskovala razmere na terenu, na konferenco je prišla z že izdelanimi stališči, ki jih je bilo potem težko spremeniti. O Slovencih kot »nezgodovinskem« narodu ni imela skoraj nikakršnega védenja. Nasprotno pa je imela zelo visoko mnenje o Italijanih in njihovi kulturi.
pupin
»Osvobajate nas, hkrati pa nas režete na koščke«, je bil stavek, ki si ga je Wilson najbolj zapomnil iz enega od dveh srečanj s slovensko delegacijo 5. junija 1919 v Parizu. Na njem je sicer dr. Janko Brejc izrekel tudi besede »Ave Wilson, Sloveni morituri te salutant« – »Pozdravljen Wilson, umirajoči Slovenci te pozdravljamo«. O srečanju se je Wilson kasneje izražal s simpatijami, vendar te simpatije na njegove odločitve v zvezi s slovenskimi mejami niso kaj dosti vplivale.
a
Italijanska vojska je po premirju z Avstro-Ogrsko skušala tudi preko črte londonskega pakta prodreti do Ljubljane, a so jih srbski prostovoljci pod poveljstvom podpolkovnika Švabića ustavili pri Vrhniki. Na Gorenjskem so italijanske poskuse, da bi zasedli Zgornjesavsko dolino, uspešno preprečili slovenski prostovoljci. Zasedo je postavila Narodna straža z Jesenic, kakšnih 150 fantov in mož iz Podkorena, Rateč, Kranjske gore in Gozda Martuljka. Italijani so zasedli Belo peč na Koroškem in prišli do Planice ter tik pred Rateče , to je do tam kjer danes poteka slovensko-italijanska meja, in tudi na Vršič, kjer so se zaustavili, ker so s slovenske strani razširili govorice, da jih čaka korpus Bosancev, teh pa so se Italijani še iz izkušenj s soške fronte strahovito bali. Njihova izvidnica je prišla celo de Jesenic, a se je vrnila. Zasedli so tudi večino občine Sorica, Ratitovec nad Selško dolino in Blegoš nad Poljansko dolino in v teh krajih tudi ostali. V Belo peč pa je z vlakom odšel odred prostovoljcev iz Radovljice, da bi Italijane pregnal. Res jih je močno prestrašil, a so na zahtevo višjih poveljstev ostali.
im4_6852
Prodor iz Trbiža pa so gornjesavski prostovoljci ustavili tako, da so najprej uničili kretnice na železnici, potem pa postavili zasedo. Karel Šefman, njihov poveljnik, je dogodek opisal takole: »Bila je jasna in mrzla noč. Mesec je svetil, ko sem razporedil svoje fante na borbene položaje v Ratečah. Dve strojni puški sta držali v šahu cesto, pri Jalnovi žagi pa dve železniško progo. Po cesti je pripeljala kolona tovornjakov, po progi pa vlak. Z nekaj rafali smo opozorili makaronarje, da gre tokrat zares. Bili smo dovolj odločni, da so se nas nočni vsiljivci pošteno ustrašili. Ročno so opustili svojo namero, se obrnili in jo urezali nazaj proti Trbižu.« Nato so, podobno kot pri Vrhniki, njihove nadaljnje poskuse ustavili Srbi, ki so jih poklicali iz Kranja. Italijani so imeli, kot piše Lojze Ude »pred srbsko šajkačo več rešpekta kakor pred našo še avstrijsko vojaško kapo.« Podoben recept so uporabili tudi pri italijanskem poskusu prodora iz Podbrda v Bohinjsko Bistrico, kamor so prišli z vlakom. Bohinjski prostovoljci so jih v spremstvu Srbov zavrnili in poslali nazaj.
im4_6826
Italijani so nato na mirovni konferenci od četverice pridobili mandat, da zaradi varovanja nemotenih zvez med Italijo in Avstrijo zasedejo progo Trbiž-Beljak-Št. Vid. Postavili so diplomatsko zahtevo, naj bi sporno ozemlje, t. i. jeseniški trikotnik skupaj z Jesenicami, Gorjami, Bledom, Ribnim in Bohinjem Italija dobila iz strateških interesov: »Italija hoče v interesu tržaškega pristanišča neprekinjeno zvezo pristanišča z nemško Avstrijo in Češko.
repe-i-zika
Zato naj železniška proga ne poteka po ozemlju države, ki nima nobenega neposrednega interesa na razvoju te linije«, je zahtevo utemeljil italijanski zunanji minister baron Giorgio Sidney Sonino. To brezmejno grabežljivost italijanske diplomacije je prav na posredovanje Mihajla Pupina nato odločno zavrnil Wilson, ki je Trbiž (Tarvisio) prisodil Italijanom, Beljak Avstrijcem, Jesenice pa Jugoslovanom, s čimer se je konferenca strinjala. Italija je dobila jamstva za uporabo t. i. Karavanške železnice in je zahtevo po »jeseniškem trikotniku« nato avgusta 1919 umaknila. Mihajlo Pupin je bil na 10. občinski seji občine Bled 20. septembra 1921 zato imenovan za častnega meščana, seveda pa je dobil še mnogo drugih priznanj.
7
»Čudodelna je ljubezen, ki veže Srba s Slovencem, in v tej ljubezni živi najmogočnejša vera v sijajno prihodnost jugoslovanskih narodov«, je nekoč zapisal Pupin. Morda je bilo jugoslovanstvo tistega in tudi kasnejšega časa preveč naivno in idealizirano. A srbsko- slovensko prijateljstvo in zavezništvo se je izkazalo tudi med drugo svetovno vojno, ko so Srbi gostoljubno sprejeli slovenske izgnance, dolga leta pa so ju v spomin na to dogajanje povezovali vlaki prijateljstva in medsebojni obiski. Oba naroda sta se skupaj z drugimi jugoslovanskimi narodi tudi družno uprla fašistični in nacistični agresiji.
im4_6870
Ponovna krepitev kulturnih, gospodarskih in drugih stikov med Srbijo in Slovenijo po žalostnem in krvavem razpadu Jugoslavij, nas utrjuje v prepričanju, da vez, o kateri je govoril Pupin, še vedno obstaja in je močnejša od razhajanj. K povezovanju veliko prispeva tudi srbska manjšina na Slovenskem s svojo cerkvijo in organizacijami kot je Vukova zadužbina. Tudi zato je prav, da izrazimo spoštovanje enemu največjih umov človeštva, ki je zmogel, tako kot to zmorejo le veliki ljudje, povezati naravoslovno znanost s humanistiko, pa tudi s politiko in diplomacijo, ko je bilo to potrebno. Bil je na pravem mestu, ko smo ga Slovenci najbolj potrebovali in pomagal nam je ohraniti pomemben del nacionalnega ozemlja.