Tradicija, ki navdihuje in zavezuje
Pred petimi desetletji se je s prvim koncertom Festivala baročne glasbe pričela pisati zgodovina jesenskega
festivala klasične glasbe v Mariboru. Po uspelem spomladanskem uvodu, ko so v baročni dvorani
mariborskega gradu pod taktirko Marka Muniha nastopili člani Mariborskega baročnega ansambla, se je
koncertno dogajanje zaključilo 11. septembra. Festival baročne glasbe je tako postavil temelje tradiciji, ki
v našem mestu bogati glasbeno dogajanje vse do danes. Janko Šetinc, idejni oče in spiritus agens festivala,
je vizionarsko prepoznal potencial mariborskih glasbenikov in željo domačega občinstva, da tudi izven
koncertne sezone uživa v vrhunskih koncertnih dogodkih. Teh je festival v šestindvajsetih izdajah ponudil
celo vrsto. Mirko Petrač, Irena Grafenauer, Igor Ozim, Anton Nanut, Dubravka Tomšič Srebotnjak, Valter
Dešpalj, Vladimir Ruždjak, Volodja Balžalorsky, Zagrebški solisti, Komorni ansambel Barocco iz Moskve,
Komorni orkester Pro Arte iz Münchna, Slokarjev kvartet pozavn in Komorni orkester Moskovske
filharmonije z dirigentom Rudolfom Baršajem – to je le nekaj imen, ki so zaznamovala koncertne večere v
Viteški dvorani ter dvorani Union in so jih Mariborčani nagrajevali z gromkimi aplavzi.
Leta 1994 je festival dobil nov, širši programski okvir, Janko Šetinc pa se je znova izkazal kot izviren in
inovativen usmerjevalec glasbenega razvoja: koncerte Glasbenega septembra, kot so prenovljeni festival
poimenovali, je namreč zastavil kot glasbene delavnice, v okviru katerih so se uveljavljeni domači in tuji
solisti zbirali v najrazličnejše zasedbe. Tak koncept festivala je ohranil njegov naslednik, Radovan Vlatković,
ki je umetniško vodenje pred natanko petindvajsetimi leti nastalega festivala prevzel na prelomu tisočletja
in ga skupaj z Brigito Pavlič, tedanjo voditeljico Koncertne poslovalnice Narodnega doma Maribor, popeljal
še v druga slovenska mesta ter tudi preko slovenske meje.
Irena Grafenauer, Mate Bekavac, Miloš Mlejnik in Stanko Arnold sodijo med tiste domače izvajalce, katerih
nastopov se obiskovalci Glasbenega septembra še danes spominjamo z navdušenjem, od tujih solistov pa
velja omeniti Arvida Engegårda, Denesa Varjona, Elmarja Schmida, Louise Pellerin, Knuta Erika Sundquista
in Renauda Capuçona.
Še dlje je šel pri prestopanju meja, tokrat ne geografskih, Richard Tognetti. Festival, ki je pod njegovim
umetniškim vodenjem dobil ime, ki ga nosi danes, je zasnoval kot glasbeni laboratorij, v katerem je s
prepletanjem glasbe najrazličnejših žanrov presenečal mariborsko občinstvo, ki je vnovič pokazalo svojo
širino in odprtost za novosti in spremembe. Festivalska stalnica so tako ravno tovrstne spremembe,
seveda poleg programskega in umetniškega sodelovanja s svetovno uveljavljenimi glasbeniki, kot je
Nicolas Altstaedt, ki ga je v Maribor pritegnila sedanja voditeljica festivala, Barbara Švrljuga Hergovich, ter
nastopov skrbno izbranih slovenskih in tujih solistov ter zasedb, z dogodki za otroke in družine ter
koncertnimi izmenjavami s sosednjimi državami. Ti so ob petdesetletni tradiciji, ki festival nenehno
plemeniti, gonilo njegovega razvoja.