Vinko Prislan v galeriji RRRudolf 2. oktobra 2019

VINKO PRISLAN v galeriji RRRudolf 2. oktobra 2019

FOTO: RADE BAKRAČEVIĆ

prislan-1
Literarna hiša Maribor

• LITERARNA HIŠA MARIBOR • JAVNI SKLAD RS ZA KULTURNE DEJAVNOSTI • OBMOČNA IZPOSTAVA MARIBOR • ZVEZA KUL¬TURNIH DRUŠTEV MARIBOR • KD MARIBORSKA LITERARNA DRUŽBA •

Vabimo vas na odprtje razstave

Vinko Prislan:
VILINSKI PLES in POTOVANJA
DVA CIKLA SLIK

v sredo, 2. oktobra 2019, ob 18. uri v galeriji RRRudolf, Vojašnišk ulica 12 v Mariboru.

O avtorju in razstavi bo govorila umetnostna zgodovina in kritičarka Tatjana Pregl Kobe.

prislan-2
Pridite!

Vinko Prislan (* 14. november 1952, Slovenj Gradec). Na Ekonomski fakulteti v Mariboru je diplomiral iz ekonomije. S slikarstvom se je začel ukvarjati leta 2006. Na tej svoji ustvarjalni poti je imel veliko različnih mentorjev, pri katerih se je izpopolnjeval v tehniki, kompoziciji in tudi na področju likovno teoretičnih pogledov. V teh letih je ustvaril več sto likovnih del, prva leta z oljnimi barvami, kasneje pa večinoma z akrilnimi in v mešani tehniki na srednje velikih in večjih formatih. Do sedaj je svoja dela, ki so predstavljala različne vsebinske opuse, razstavljal na samostojnih in skupinskih razstavah doma, v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Belgiji, Poljski in Franciji ter na Hrvaškem in Madžarskem. Redno se udeležuje tudi mednarodnih likovnih kolonij in ekstemporov. Leta 2018 je bil udeleženec uradne slovenske delegacije na 157. razstavi Salon Des Beaux Arts v Louvru. Živi in ustvarja v Radencih.

prislan-3
ISKANJE RAVNOVESJA

V svojem slikarstvu se Vinko Prislan ne ukvarja direktno s predmetnim svetom, vendar poskuša vnesti neki duh človeka v barvno plazmo, naneseno na slikovni nosilec. Prostor njegovih podob je večinoma abstrahiran, a pri tem vizualno poenoten, kar slikarju omogoča svobodno umestitev pripovednih detajlov. Kot že suveren ustvarjalec pri takem spajanju raznorodnega likovnega gradiva dosledno vztraja pri iskanju lastne samobitnosti, saj ve, da je prepričljivost njegovega ustvarjanja odvisna od moči osebne izpovedi in njene razpoznavnosti. Pri vseh ciklih slik mu učinkovito pomaga njegovo najmočnejše orodje – barva, z njeno pomočjo podobam lahko vdahne živ in živahen videz ter jih obogati s svojimi trenutnimi občutenji.

Barvno je še posebej izpostavljena živa paleta pri ciklu slik Vilinski ples (2015), ki ga poleg tega zaznamuje še poetika. Ko slikar izbere za glavni motiv plezajoče vitice cvetov, ga privlači igra svetlobe, pršenje žarkov, ki prodirajo skozi drevesa in se prebijajo v ospredje podobe. Z nezabrisanimi potezami čopiča, s čimer je na svojih platnih tega cikla slik ustvaril tridimenzionalno liričen in hkrati dramatičen občutek prostora, gledalca očara. Njegova cvetlična, z dominantnimi konturami opredeljujoča mesta so prostor domišljije in ekosistem prvobitne narave, ki lahko pomeni prostor divjih in neukročenih sil, a tudi prepletanje moškega in ženskega principa, kar nakazujejo barvna razmerja na njegovih platnih različnih dimenzij. Njegove slike so hkrati brezpomenska estetska forma in paradigma podob živih cvetov, po katerih so ustvarjene, lahko pa jih dojemamo tudi popolnoma neposredno in neobremenjeno ter kot gledalci uživamo v njihovi stilizirano izslikani obliki, se prepustimo njihovi živosti in občudujemo njihovo individualnost. V tem kontekstu je Prislanov ciklus z asociativnimi elementi na simboliko kresne noči kot nenavadna igra linij in ploskev postala slikarjev izziv, ki mu je prilagodil najintimnejšo izpoved, svojo likovno vizijo.

Njegove cvetlice so kot živobarvne ptice vzorec na podlagi in subjekt hkrati. Svetlobo pomenljivo rišejo tudi žarki barve, ki se, nikoli zamolkli, približujejo mistični liriki. Imaginarne cvetlične pokrajine niso široki panoramski posnetki, ampak zoženi, stisnjeni izrezi nekega, sicer širšega pogleda. Na prvi pogled so oblike in prostori, ki s cvetličnimi asociacijami predstavljajo figure in odnose med njimi, dramatični. Vendar se podobe slikarjevih abstraktno asociativno izslikanih rastlin bohotijo v svoji krhko lirični individualnosti. V nežno dinamični pozi, spominjajoči na vilinski ples, ne prikazujejo le nadnaravnih razmerij, temveč odločno premagujejo smrt, slavijo življenje in se vijejo kvišku. Zato je njihova simbolna moč toliko bolj izrazita. Prislanovi slikarsko asociativno abstraktni elementi gledalca nagovarjajo k intimnemu branju vsebine. Videz poenostavljeno abstraktne igre na slikovni podlagi postane arhetipski simbol za prvinskost, čistost in iskrenost, kar se lahko interpretira tudi kot prispodoba izgubljenega raja.

Asociativno abstraktni ciklus slik Potovanja (2016–2018), v katerem je le s tanko konturno risbo zaznamovana sled človeške figure, je slikar osnoval na prepletanju čustev, zaznanih ob poslušanju del različnih glasbenih ustvarjalcev. Med ustvarjanjem je slikar lebdel med zvoki in prisluškoval pomenljivosti njene vsebine, ki jo je želel silhuetno zaobseči s hipnim ritmom svoje sunkovito priostrene risbe, hkrati pa je zatopljenost v glasbo in prepletanje z likovnim ustvarjanjem podoživel kot možgansko valovanje. Pri ustvarjanju je imel v mislih predvsem prepletanje nizkofrekvenčnih možganskih valov alfa in theta. Ob sočasni glasbeni podlagi je postalo likovno ustvarjanje tega cikla zanj čarobno. Pink Floyd, britanska rock skupina iz obdobja njegove mladosti, je spadal med najpomembnejše predstavnike psihedeličnega ali art rocka. S svojo glasbo in vizualno obliko svojih albumov in nastopov je pomembno vplivala na razvoj rock glasbe. Naslovi Prislanovih slik so fragment iz besedila albuma The Dark Side of the Moon in iz naslova skladbe tega albuma Us and Them. Te slike so rdeča nit tega cikla slik, čeprav je vanj vtkana tudi glasba mnogih svetovnih izvajalcev jazz fusiona, new agea, art rocka in klasične glasbe. Kot da bi se na Prislanova platna preselil v odraslost uokvirjeni gon fantovskega odraščanja, predanega glasbi, ki se jo slikar zdaj z nostalgijo spominja.
Naslikane pokrajine cikla slik Potovanja so prizorišča, s katerimi kaže svoje navdušenje nad glasbo, ko s raznobarvnimi tankimi črtami pogledom vijuga skozi namišljeno vesoljno pokrajino. Njegove podobe pokrajin preveva nekakšen temeljni nemir, čeprav so motivi s konturo izslikanih figur zadržani in navidezno statični, se v celih, večinoma velikih formatih slik pojavlja gibanje, kipenje, nihanje, kroženje. Kot slikar Prislan včasih občuti nerazumljiv, oddaljen svet, spet drugič pa se z barvami poda v svetlobo porajanja in brezčasnega bivanja.
Motiviko že nekaj let upodablja v neprekinjenem loku, kar ohranja njegove likovne podobe še vedno (ali vse bolj) polno doživete. Neizbrisno ostane tisto, kar iz njegovega pogleda in duše pušča najmočnejše vtise na izslikanih podobah. Žive barve prizorišča njegovih podob dodajajo občutje sanjskega, s čimer se poetično obarvano dogajanje na podobah prestavi na simbolno raven. Pogled od daleč – ne upoštevajoč velikosti elementov, spominjajočih na figure in njihove medsebojne odnose – se izgublja v prostranem prizorišču. Večina kompozicij v ospredju slike gledalca spodbuja k iskanju ravnovesja in njegovemu nenehnemu upanju, da bi ga našel.

Tatjana Pregl Kobe