RAZSTAVA SLIKARKE TATJANE MIJATOVIĆ

z-reko-radin

Otvoritev likovne razstave Z reko, slikarke Tatjane Mijatović, bo potekala v pitni dvorani v hotelu Radin, v Radencih, v soboto, 8. februarja 2020, ob 17.00. Otvoritev v sklopu svojih programskih dejavnosti v počastitev državnega praznika kulture organizira zavod MIKSeR, soorganizator dogodka je Zdravilišče Radenci. S slikarko se bo o ustvarjanju in umetnosti pogovarjala Norma Bale, likovno ustvarjanje bo predstavil likovni kritik Mario Berdič Codella, v programu bodo nastopili flavtistka Aleksandra Škrilec, kipar Leopold Methans, vinar Danilo Steyer, direktor zavoda MIKSeR Alek Kaučič in Irena Petek.
O slikarki:
Tatjana Mijatović živi in ustvarja v Radencih. Njena izjemna življenjska energija se odslikava tudi v njenih likovnih delih. Doslej se je predstavila s številnimi samostojnimi razstavami, sodeluje na skupinskih razstavah, likovnih delavnicah, kolonijah in simpozijih doma in v tujini. Je izredno družbeno angažirana. Njeno poslanstvo je povezovanje likovnih umetnikov, gospodarstvenikov, turističnih delavcev in široke likovne publike, bodisi v vlogi iniciatorke, soorganizatorke ali organizatorke likovnih srečanj, likovnih razstav, kolonij in drugih kulturnih projektov. Je DOSOR-jeva prostovoljka in v Domu starejših občanov Radenci skrbi za predstavitev likovnih umetnikov. V domačem kraju je s prijatelji ustanovila zavod MIKSeR, v okviru katerega pripravlja dogodke, z namenom, da kulturo približa domačemu občinstvu. Osem let je uspešno vodila Likovno društvo Gornja Radgona.

Vesna Maučec, direktorica hotelov v Zdravilišču Radenci:

V Zdravilišču Radenci smo zapisani skrbi za naše goste, za njihovo zdravje in dobro počutje, hkrati pa ves čas stremimo tudi k razumevanju njihovih želja. Poleg prvovrstnih storitev mineralnega wellnessa in naše mineralne vode, bogate s CO2, jih z veseljem nagovarjamo in se z njimi povezujemo tudi skozi umetnost, ki nas bogati in nam odpira nova obzorja. Zato sem ponosna, da v Zdravilišču Radenci z več kot 135-letno zdraviliško tradicijo že vrsto let med drugim sodelujemo tudi z umetnico Tatjano Mijatovič, ki je hkrati ustanoviteljica društva Mikser. Likovna kolonija Mačje mesto, film Oto, komedija »Baba čula, baba rekla«, kiparska razstava »Železni vrelci« kiparja Leopolda Methansa, likovna razstava doma starejših občanov DOSOR in njena aktualna slikarska razstava Z reko je le nekaj projektov, ki smo jih skupaj izpeljali v zadnjih treh letih in prepričana sem, da bo podobnih sodelovanj še veliko.

Aleksandra Škrilec

je s poukom flavte začela na glasbeni šoli Gornja Radgona, nato je šolanje nadaljevala na Konservatoriju za glasbo v Mariboru pod mentorstvom prof. Violete Ozvatic. Na univerzi v Gradcu je z odliko diplomirala iz koncertne in pedagoške smeri, zaključuje tudi magistrski študij v razredu Nils Thilo Krämerja. Od leta 2019 poučuje na Johann-Joseph-Fux Konservatoriju v Gradcu.

Iz recenzije likovnega kritika Maria Berdiča Codelle

Slikarka in organizatorka likovnih dogodkov Tatjana Mijatović je v svojem slikarskem opusu že nekaj časa nakazovala korenite slogovne, motivske in ne nazadnje tematske spremembe ali morda bolje rečeno nadgradnje. Za boljše razumevanje nove faze, v celoti posvečene rečnim biotopom, še posebej porečju Mure, ki je tudi umetničino domovanje, moramo spoznati njeno minulo fazo.
Tatjana Mijatović je namreč tekom let ustvarila svoj prepoznavni, abstraktno asociativni likovni izraz, na prehodu med organsko in geometrijsko stilizacijo v smislu asimetričnega omrežja abstraktno asociativnih, mozaično učinkujočih, vendar fluidnih struktur, ki dopuščajo opazovalcem svobodne interpretacije, od domišljijskih pokrajin videnih iz ptičje perspektive, s polji, njivami, vrtovi, griči, gorami, rekami, jezeri, nasipi, otoki ipd., preko histoloških preparatov večceličnih organskih tkiv ali mikrokozmičnih detajlov molekul, ali pa jih lahko doživljamo kot posnetke vibracij miselnih procesov ali možganskih impulzov, morda celo glasbe oziroma zvokov, saj posreduje likovna celota tudi izrazito sinestetično učinkovanje, asocirajoč nekoliko na Mondrijanove geometrijske kompozicije. Gre torej za intimno izpoved v obliki neskončno sestavljajočih se, druga v drugo prehajajočih slikovnih površin, kjer vse teče in se obnavlja, v skladu s Heraklitovo mislijo panta rhei, vendar v zmeraj drugačnih variacijah, tako kot v naravi. Mrežaste konstrukcije so podobne vitražnim ali morda mozaičnim prepletom, asocirajoč nekoliko na postimpresionistični sintetizem in zapiranje ali kloazoniranje oblik, še posebej zaradi črnih kontur, s katerimi so včasih okvirjene. V ta kontekst sodijo tudi dela manjšega formata z naslovom Zumiranje krvnih kapelj.
Tatjana Mijatovič je v najnovejšem pejsažnem ciklu oziroma fazi Za reko sicer mestoma ohranila značilno vibrirajoče, mozaično omrežje, vendar ga uporablja v popolnoma drugačnem oblikotvornem smislu, saj s pomočjo njega ustvarja prepoznavne oblike dreves, vejevja, podrasti, vodnega toka, obrežja ipd. vendar v kombinaciji z “običajnimi” potezami s čopičem, pogosto z razredčenimi akrilnimi barvami, kot bi šlo za akvarel, še posebej v primeru pogoste uporabe drippingov, torej polivanja in prelivanja barvnih curkov. Vodni pejsaži z vrbami, hrasti, brezami idr. predstavljajo torej prehod v popolnoma novi svet umetničinega intimnega doživljanja pokrajin njenega srca, ki postajajo še bolj žareče kot so bile poprej.
V tem kontekstu je treba omeniti, da Tatjana Mijatović že od samega začetka navezuje na tematiko štirih filozofskih praelementov ali qaternariusa in v tej zvezi tudi na simboliko prvih štirih števil v pitagorejskem filozofskem sistemu. Slikarka je vsakemu elementu atribuirala njegove značilne barve, kot so temnejši modri odtenki za vodo in svetlejši za zrak, nadalje rdeče, oranžne in rumene nijanse za ogenj, kri, trpljenje, žrtev, strast ter rjavkasti in okrasti odtenki za zemljo, medtem ko simbolizira zelena barva floro in favno, kot dodatek omenjeni antični simboliki. V takšnem raznovrstnem koloritu občasno prevladujejo kombinacije odtenkov dveh ali treh barv, vendar zmeraj v modulacijskih, toplo hladnih kontrastih z izrazito globinsko iluzijo, ki je v najnovejši fazi še bolj izrazita. Lahko bi dejali, da je perspektivično gledano prešla iz tlorisa v naris, dimenzijsko iz mikrokozmosa v makrokozmos, vsebinsko iz asociativnih abstrakcij v prepoznavne aluzije, psihološko iz domišljije v stvarnost, ekspresivno nabito s čustvi.
Vsekakor pa ne moremo mimo dejstva, da je Tatjana Mijatović neprestano angažirana v smislu ekološkega ozaveščanje državljanov preko likovne umetnosti, zaradi česar je organizirala mednarodno potujočo razstavo Prošnja za Muro, s katero je apelirala tudi na slovensko vlado, naj ne dovoli gradnje hidroelektrarne na tej, zaenkrat še neomadeževani, reki. Na pričujoči razstavi umetnica predstavlja delo, ki ga je ustvarila prav za omenjeno potujočo razstavo, z naslovom Krvava reka. Tukaj gre za precedens, saj je svoje značilno, večpomensko organsko omrežje skoraj v celoti nadomestila z ribjimi okostnjaki, grozljivimi podobami morebitnih posledic onesnaženja reke Mure, pri čemer se zdijo ribje glave še žive in srhljivo podobne človeškim. Kar torej človek slabega stori naravi, to stori samemu sebi. To pa je tudi osnovno sporočilo umetničine najnovejše likovno ustvarjalne faze.