GLAZERJEVA NAGRADA ZA ŽIVLJENJSKO DELO ZA LETO 2020

GLAZERJEVA NAGRADA ZA ŽIVLJENJSKO DELO ZA LETO 2020
LUTKOVNIMA USTVARJALCEMA BREDI IN TINETU VARLU
Glazerjeva nagrada za življenjsko delo za leto 2020 gre lutkovnima ustvarjalcema
Bredi in Tinetu Varlu. Ob tem je Odbor za podelitev Glazerjevih nagrad Mestne občine
Maribor podelil tudi Glazerjeve listine za dosežke na področju kulture v zadnjih dveh
oziroma treh letih.
Glazerjeve listine letos prejmejo:
• Miran Mišo Hochstätter, fotograf
• Matjaž Ivanišin, filmski režiser
• Orlando Uršič, literarni urednik in založnik
Glazerjeve nagrade, poimenovane po slovenskem pesniku Janku Glazerju, ki je večino
ustvarjalnega življenja preživel v Mariboru, so priznanja Mestne občine Maribor za življenjsko
delo ali za posamične vrhunske dosežke na področju kulture. Vsako leto se lahko podelijo
Glazerjeva nagrada za življenjsko delo ter največ tri Glazerjeve listine za pomembne
dosežke v krajšem časovnem obdobju ali za večletno delo pri posredovanju kulturnih vrednot
in spodbujanju kulturnega življenja v mariborski občini.
Na razpis za Glazerjevo nagrado in Glazerjeve listine v letu 2020, ki je bil objavljen 16.
oktobra 2019 in odprt do 16. decembra 2019, je prispelo 21 predlogov s 14. predlaganimi
kandidati; 7 kandidatov za Glazerjevo listino in 7 kandidatov za Glazerjevo nagrado za
življenjsko delo. Strokovne komisije so opravile izbor ter Odboru za podelitev Glazerjevih
nagrad posredovale v odločanje več predlogov. Nagrajence je odbor izbral na seji 28.
februarja 2020.
Letošnja podelitev Glazerjevih nagrad in Glazerjevih listin bi morala biti prihodnjo soboto, 21.
marca 2020, v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor, a smo jo,
upoštevajoč preventivne ukrepe za omejitev širjenja novega koronavirusa, prestavili na
kasnejši čas. V prilogi najdete obrazložitve letošnjih Glazerjevih nagrad.

GLAZERJEVA NAGRADA ZA ŽIVLJENJSKO DELO NA PODROČJU KULTURE
Breda in Tine Varl– lutkovna ustvarjalca
Breda in Tine Varl sta zaznamovala razvoj lutkovne umetnosti v Mariboru, v Sloveniji in na
avstrijskem Koroškem. S svojim umetniškim delovanjem – Tine Varl kot režiser in umetniški
vodja gledališča, Breda Varl kot oblikovalka lutk, scenografka, kostumografka ter umetniška
vodja gledališča – sta ves čas svojega ustvarjanja oblikovala in razvijala podobo lutkovnega
področja. Vsak zase in kot umetniški dvojec sta vtisnila neizbrisen pečat zlasti Lutkovnemu
gledališču Maribor.
Breda Varl je že med študijem arhitekture oblikovala lutke in sceno za predstave amaterskih
odrov, najbolj opazne za Lutkovno gledališče Kobanci iz Kamnice z lutkami raznih tehnik in
inovativnih materialov. Od leta 1983 je bila vodja delavnic in oblikovalka lutk Lutkovnega
gledališča Maribor. Med letoma 2002 in 2009 je bila direktorica tega gledališča in ji je uspelo
dokončno izboriti izgradnjo novega gledališča. V svojih stvaritvah je razvijala prepoznavni slog
preprostih oblik in duhovitih kombinacij tehnologije in pogosto neobičajnih materialov. Oblikovala
je čez 50 celovitih likovnih zasnov za Lutkovno gledališče Maribor, nekaj za Lutkovno gledališče
Ljubljana, za več pomembnih predstav v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, za
Primorsko narodno gledališče Nova Gorica ter za avstrijske poklicne lutkovne skupine. Za
koroške Slovence je likovno opremila blizu 50 lutkovnih in dramskih predstav. Na Pedagoški
fakulteti v Mariboru je predavala o lutkarstvu, scenografiji in vizualnih komunikacijah. Pri
generacijah mariborskih študentov je vzgajala zavest o lutkovni umetnosti kot celostni umetnini,
ki združuje likovne elemente z igro, animacijo, besedo in glasbo v neprecenljivo in živo umetnost
za vse starostne stopnje gledalcev.
Tine Varl je lutkovno umetnost razumel kot svoje poslanstvo, in v Mariboru in okolici je težko
najti lutkovno skupino, ki ji ne bi bil pomagal. Deloval je v različnih mariborskih lutkovnih
gledališčih (1949–59 KUD Angel Besednjak, 1964–73 vodja, režiser, igralec v Malem gledališču
lutk Pobrežje). Leta 1973 je pripravil strokovni elaborat za ustanovitev profesionalnega
Lutkovnega gledališča in intenzivno v času, ko je bil direktor in umetniški vodja Lutkovnega
gledališča Maribor (1991-1998), začel reševati prostorsko stisko ustanove. Ta je takrat
poseljevala sicer ljubke, a za poglobljena lutkovna iskanja neprimerne prostore v prvem
nadstropju stare stavbe na Rotovškem trgu, brez ustrezne gledališke logistične podpore. Tine
Varl je v okviru Lutkovnega gledališča Maribor leta 1991 zastavil uspešen koncept
mednarodnega lutkovnega festivala – Poletnega lutkovnega pristana, ki še danes v mesto
prinaša vrhunce mednarodne lutkovne umetnosti in omogoča izmenjave predstav tudi z drugimi
sorodnimi festivali po Sloveniji in v tujini. Režiral je v lutkovnih gledališčih v Sloveniji in Avstriji, za
Televizijo Slovenija in slovenski program avstrijske televizije. Posebej pomembno je njegovo
mentorsko delo na seminarjih in delavnicah, zlasti z zamejskimi rojaki na Koroškem in Tržaškem.

Kot umetniški vodja je k sodelovanju povabil številne mlade ustvarjalce, tuje lutkovne režiserje in
likovnike in uveljavljene slovenske avtorje ter zastavil hitrejšo umetniško rast Lutkovnega
gledališča Maribor. Ena od njegovih režij, s katerimi je leta 1994 pomembno opozoril na
zgodovino in korenine mariborske lutkovnega gledališča, je bila oživitev Žogice Marogice z
lutkami mojstra Antona Jezovška.
Breda in Tine Varl sta leta 1975 skupaj ustvarila eno najbolj prepoznavnih lutkovnih serij
Zverinice iz Rezije, ki je s pomočjo televizijskih ekranov popularizirala lutkovno umetnost pri
številnih generacijah otrok.
Opusa Brede Varl in Tineta Varla ter njun skupni opus pričajo o izjemnem umetniškem
ustvarjalnem erosu, o vizionarskem delovanju, o dragocenem umetniškem vodenju,
pedagoškem delu v umetnosti in za umetnost. Pomembno in neizbrisno sta zaznamovala tudi
zgodovino ustanove – Lutkovnega gledališča Maribor –, ki sta ji desetletja predano služila.
GLAZERJEVE LISTINE 2020
• Za razstavo Pokrajine – fotografije, sanje in spomini
Miran Mišo Hochstätter – fotograf
Znani mariborski fotograf Miran Mišo Hochstätter se je septembra 2018, po petih letih premora,
znova predstavil s serijo povsem novih digitalnih fotografij z naslovom Pokrajine – fotografije,
sanje in spomini, na razstavišču artKIT v Rotovški hiši; v prav tisti mestni hiši, kjer je prvič
razstavljal leta 1972. To je bila njegova že 49. samostojna razstava. Miran Mišo Hochstätter je
vsestranski umetnik, občutljiv na glasbo in literaturo; predvsem pa zna vse to odlično združiti v
vizualnem mediju, fotografiji. Znano je, da je umetnik izrazito natančen in dosleden minimalistični
perfekcionist, ki zna povezati posamezne trenutke, tako pretekle kot prihodnje, v absolutno,
resnično in popolno sedanjost, v en sam popolni trenutek, ki ga začutimo skozi postavitev v
prostoru. Njegove Pokrajine niso zemeljske, temveč s prefinjeno vizualizacijo razkrivajo človeško
telo kot simbolično krajino. Nastale podobe na Hochstätterjevih fotografijah zaradi vpliva svetlobe
in senc subtilno združujejo človeka in krajino v enovito – arkadijsko – celoto. Et in Arcadia ego,
Vergilov epitaf, ki kot klasični memento mori zaznamuje Hochstätterjeve fotografije, deluje najprej
kot opozorilo o minljivosti življenja, hkrati pa življenje idealizira v blažen pastoralni raj in simbol
popolne – dosegljive – sreče.
• Za scenarij in režijo filma Oroslan
Matjaž Ivanišin – filmski režiser
Matjaž Ivanišin je filmski popotnik. Ni naključje, da je bil eden od njegovih prvih filmskih
sopotnikov kolega, profesor in someščan Karpo Godina. V filmu Karpopotnik se je mladi filmski
kolega res odpravil po poteh, ki jih je nekoč prepotoval njegov mentor, vendar je pod sodobno

povrhnjico vojvodinskih vasi Matjaž odkril čudovito arhetipsko pokrajino, prav tako, če ne isto, ki
je desetletja prej navdušila Karpa. Od takrat Matjaž vztrajno pohaja po tej pokrajini kot skromen,
malodane osamljen romar, in se vrača s čudovitimi filmi, kot sta Playingmen in Oroslan. Ob
svojem rojstvu je bil film cepljen na spektakel in zabavo, kasneje je doživel silovit razvoj v vse
smeri, vpisal pa se je med redke filmske avtorje, ki verjamejo in dokazujejo, da lahko film vidi in
sliši tudi subtilne svetove, ki se zdijo dostopni samo poeziji in glasbi. Oroslan nas spomni, da je
film dedič prastarega pripovedovanja, da je ob toplini in resničnosti dobre zgodbe mogoče vse:
ustaviti čas, obuditi mrtve in mimogrede »presenetiti z nečim znanim«, kot je spretnost
pripovedovanja na kratko povzel Matjažu dobro znani pisatelj. Oroslan je svetel in igriv film,
govori sicer o smrti, vendar takšni, ki jo lahko tudi preživimo. Oroslan namreč ve, da je lahko tudi
dobra zgodba morda kvantno majhen – vendar vznemirljiv korak proti neskončni skrivnosti
našega bivanja.
• Za posebej uspešno večletno organizacijsko delo pri spodbujanju in razširjanju
kulturnega življenja
Orlando Uršič – literarni urednik in založnik
Prispevek Orlanda Uršiča k mariborskemu in slovenskemu založništvu je takšen, da ga ne gre
spregledati. Prav na njegovo pobudo je bila leta 2001 ustanovljena založba Litera, ki po številu
izdanih naslovov izvirnega slovenskega leposlovja letno sodi med pet največjih založb v
Sloveniji, hkrati pa je tudi vodilna založba v vsej vzhodnoslovenski regiji. Orlando Uršič je vse od
ustanovitve njen spiritus agens. Takoj po ustanovitvi je Litera s svojim knjižnim programom
zapolnila globoko vrzel, ki je nastala po propadu Založbe Obzorja, kasneje pa se je vzpostavila
kot založba z izrazito vseslovenskim odmevom, ki predstavlja pomemben založniški dejavnik pri
ohranjanju kontinuitete in kakovosti na področju izvirnih in prevodnih leposlovnih del, pa tudi
humanistike. Predvsem po zaslugi svojega neutrudnega in lucidnega direktorja in urednika svoj
knjižni program tudi učinkovito in usmerjeno predstavlja v javnosti. Literine izdaje so odlično
sprejete tako med bralci kot tudi v strokovni javnosti, njene knjige pa so redno nagrajevane z
najpomembnejšimi slovenskimi literarnimi nagradami. Pravzaprav je danes Litera edina izključno
v leposlovje usmerjena založba v širši regiji. Dobro premišljena in hkrati dovolj drzna Uršičeva
uredniška politika se izkazuje v svežih avtorskih poetikah, ki prinašajo nove teme in izpisujejo ter
na svojstven način ubesedujejo značilnosti in probleme slovenske družbe. Z Orlandom Uršičem
in zaradi Orlanda Uršiča, ki je ne le prvovrsten poznavalec založništva in literature, ampak tudi
sam odličen pisatelj in esejist, je Litera tukaj in zdaj pomembna založba.