Govor Boruta Pahorja, predsednika republike ob zgodovinskem dogodku

Govor predsednika republike ob zgodovinskem dogodku podpisu dokumenta, s katerim je Narodni dom vrnjen v last slovenske narodne skupnosti v Italiji
Trst, Italija, 13. 7. 2020 |

 

Ob navzočnosti slovenskega predsednika Pahorja in italijanskega predsednika Mattarelle je bil na Prefekturi v Trstu slovesno podpisan dokument, s katerim je Narodni dom prešel v last slovenske narodne skupnosti v Italiji – natanko sto let po tem, ko so ga napadli in požgali pripadniki italijanskih fašističnih in nacionalističnih skupin. To je dogodek, pomemben za oba naroda. Zanj sta si predsednika Pahor in Mattarella že nekaj let skupaj prizadevala s skrbnostjo in tenkočutjem do čustev pripadnikov obeh narodov.

Ob tem zgodovinskem dogodku sta imela predsednik Pahor in predsednik Mattarella nagovor.

Govor predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja.

Spoštovani gospod predsednik in prijatelj Sergio Mattarella,
ljubi slovenski rojaki,
dragi italijanski prijatelji.

Danes me preplavljajo močni občutki sreče. Sto let po požigu je Narodni dom vrnjen Slovencem. To je stoletno dejanje. To je zgodovinski dogodek. Krivica je popravljena, zadoščeno je pravici.

Danes je praznični dan. Skupaj proslavljata Slovenija in Italija, ker gre za skupen podvig Slovencev in Italijanov. To je zaslužena zmaga vseh tistih, ki so dolgih sto let in danes iskreno verjeli v sožitje, sočutje, spoštovanje, vzajemnost in skupno Evropo.

Vrnitev Narodnega doma daje vtis samoumevnosti, pa ni. Čeprav je po pravu in pravici. Kot je minilo do vrnitve toliko let, bi jih prav lahko minilo še toliko. Vrnitev je plod naših vztrajnih in vzajemnih ravnanj, ki so se tiho spletla v čudovito harmonijo medsebojnega zaupanja. Glede tega ponosno stojimo na ramenih naših predhodnikov in se s hvaležnostjo spominjamo njihovega poguma, premočrtnega vztrajanja in vizije povezane skupnosti z občutkom za drugega. Danes gre, kot je nekdo rekel, za »prepovedane sanje, ki so postale resničnost«. Kot bi se po sto letih končno poravnale vse zvezde. Vendar se niso same od sebe. Vsi mi smo jih.

Trst. Na svetu je malo krajev, ki so tako od blizu videli začetek prve in konec druge svetovne vojne. Trst je mesto, ki bolje od drugih ve, da se prva vojna imenuje velika tudi zato, ker se v resnici ni končala, ampak le iztekla v drugo. Če ga znamo poslušati, nam Trst pripoveduje o krhkosti človeka v vrtincu političnih, zgodovinskih, etničnih in civilizacijskih sprememb. Danes pa nam Trst govori tudi o moči človeka, ki razume, se spominja in odpušča. Ta moč je silna. Ona vodi naprej.

Zato se je današnje dejanje moralo zgoditi – čeprav, kot rečeno, sploh ni bilo samoumevno. To je bil klic naše vzajemne notranje potrebe, da ne žrtvujemo tega časa, ki obeta prihodnost, za čas, ki bi znova prinesel preizkušeno, grenko preteklost.

Za sovraštvo ni potrebno storiti skoraj nič. Dovolj se je le strahopetno prepustiti predsodkom. Za prijateljstvo pa sta potrebna pogum in trud, da se neguje različnost in krepi enotnost.

Današnje dejanje je dejanje upanja, ki vliva optimizem in bodri plemenita srca obeh narodov in vseh narodov. To dejanje je tako veliko in sporočilno, da sploh ne zadeva samo Slovence in Italijane, ampak vso Evropo in vse njene narode. To je stoletno dejanje.

Trst je danes, vsaj za en dan in vsaj v metaforičnem smislu, zaradi slavljenja najžlahtnejših vrednot, ki utemeljujejo Evropsko unijo, tudi njena prestolnica.

Znova in znova me v takih presunljivih trenutkih navdihujejo Antigonine besede: »Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu.«