Lectova srca z Goričkega v Prekmurju

DSC_1914

Mama in sin, Jožica in Damjan Celec

Objavljeno na naslovnici National Geographic

Jožica Celec je medičarsko obrt spoznala pri tastu Štefanu Celecu v Murski Soboti, ki pa je tovrstno obrt spoznaval pri Škrajnarjevih v Ljutomeru in Antauerju v Murski Soboti. Bila je tedaj Jožica brezposelna, k sreči se je oženila v dobro »lectovo« družino in se z vso zagnanostjo in voljo lotila izdelave medičarskih izdelkov.

DSC_1933

Pogovor ob čaju v DOSOR-ju

Pozneje se je odločila medičarsko obrt preseliti na Goričko in sicer v majhno, po hribčkih raztreseno, vasico Ratkovci v Prekmurju, v Občini Moravske Toplice. Za njo je odšla pozneje tudi vsa družina.

DSC_1939-copy

Lectovi srčki Celecovih

O tem je Jožica Celec, ob sinu Damjanu, pripovedovala v DOSOR-ju, Domu starejših občanov Radenci, v torek, 19. aprila zvečer, ko je z njo vodila pogovorni večer ob čaju Sabina Barbarič v okviru projekta »Sledi« (Ko sedanjost na(d)gradi preteklost). Oba gosta sta »razkrila« svojo nagnjenost do medičarstva.

DSC_1940-copy

Naslovnica revije National Geographic

Že kansko leto je Jožica Celec predala vodenje obrti sinu, sama je ostala prokuristka firme in občasno še sodeluje, kajti ves čas je pekla raznovrstne medenjake po starih receptih svojega tasta (trdi, da je še vedno najboljši kostanjev med !), a sin Damjan se je lotil raziskovalnega dela na tem področju in izdeluje že preko 20 vrst različnih medenjakov, celo arjuveda medenjake. Razmišlja pa tudi o neke vrste industrijski, ne le ročni, izdelavi medičarskih izdelkov. Se pa že napoveduje neke vrste četrta generacija Celecovih pri izdelavi medičarskih izdelkov, kajti Damjanu se pri gnetenju testa in peki občasno že pridružujejo trije otroci: Klara, Julija in Jakob.

DSC_1945-copy

Dekorativna srca za fotografiranje

Kot posebno zanimivost pa se lahko zapiše, da je lectovo srce Celecovih bilo objavljeno na naslovnici slovenske izdaje revije National Geographic, kajti o medičarjih z Goričkega je tekst pripravil znani slovenski etnolog Janez Bogataj.

Besedilo in fotografije: Filip Matko Ficko