Obiskali Spominski kompleks Urh pri Ljubljani

 Opomin na nekdanjo mučilnico.

Že dvakrat so bili na obisku v deželi na obeh bregovih reke Mure članice in člani Krajevne organizacije Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Zadvor – Sostro. Njihov predsednik Jožef Martini je bil izredni pripovedovalec dogajanj v času 2. svetovne vojne pri cerkvi svetega Urha, kajti Spominski kompleks Urh so Pomurci obiskali po osrednji prireditvi na Kongresnem trgu v Ljubljani 1. julija, o čemer smo na spletnih straneh »Štajerske novice« že poročali.

 Veličasten spomenik okrog 800 žrtvam.

Ob začetku 2. svetovne vojne na slovenskih tleh je bilo v okolici cerkve svetega Urha izjemno »ranljivo« področje« – med bližnjo tedanjo poljsko in dobrunjsko občino je tekla meja med okupiranim področjem Hitlerjevega tretjega rajha in Mussolinijevim imperijem.  Orožniški komandir v Polju je izročil italijanskim karabinjerjem spisek »sumljivih« ljudi o njihovem političnem delovanju, v Zadvoru pa so nasprotniki osvobodilnega gibanja Nemcem izročili seznam članov partije in njihovih simpatizerjev. K sreči so bili slednji o tem obveščeni, se pravočasno umaknili z domov in 22. julija ustanovili partizansko Molniško četo.

V kletnih prostorih so mučili in ubijali.

Je pa že pred tem bila maja 1941 obnovljena Slovenska legija bana Natlačena, v začetku maja 1942 pa so se v okolici svetega Urha pričeli organizirati slovenski četniki (plavogardisti). Peterico njih so 17. maja ujeli borci II. grupe odredov, jih odpeljali na Pugled, kjer so jih zaslišali ter obsodili na smrt. Ostali četniki so se podali na Gorjance ter delovali kot lažna četa »partizanskega« Štajerskega bataljona, skupaj z belogardisti v Mirni peči.

Pripoved Jožefa Martinija na Urhu.

Za seboj so pustili številne grobove domoljubov po gozdovih ter se nekako »urili« za poznejša grozodejstva na Urhu. V začetku oktobra 1942 so tako pri pokopališču na Urhu pobili šesterico mož, večje število prebivalcev pa poslali v italijanska taborišča. V pozni jeseni se je pri Urhu formirala belogardistična postojanka, v cerkvenem zvoniku pa je bilo strojnično gnezdo (kar je v nasprotju z Ženevskimi konvencijami !). Ob kapitulaciji Italije so belogardisti in četniki zbežali na Dolenjsko, proti Turjaku. Po padcu Turjaka je 11. oktobra 1943 partizansko sodišče v Kočevju izreklo 16 smrtnih obsodb. Nekaterim četnikom in belogardistom se je uspelo skriti in umakniti in oktobra 1943 je bila na Urhu ustanovljena domobranska postojanka, ob pomembni vojaški pomoči Nemcev, z namenom množičnega pobijanja simpatizerjev in aktivnih udeležencev NOB (skoraj 800 žrtev).

 Mučili so tudi pri dveh lipah v gozdu.

Po 2. svetovni vojni je bil ustanovljen Spominski kompleks Urh, v cerkvi je bila urejena spominska zbirka in tako cerkev ni več služila verskim namenom, v bližini pa je bil postavljen veličasten spomenik nad grobnico iz različnih krajev v okolici zbranih žrtev. Toda po osamosvojitvi Slovenije je v skladu z zakonom bili slovenski RKC vrnjeno premoženje, tudi cerkev na svetem Urhu z okolico in spominske razstave v cerkvi več ni. Na Urhu je tako moč obiskati veličasten spomenik, videti ostanke zgradbe, kjer so sodelavci okupatorjev v času 2. svetovne vojne mučili in ubijali domoljube, kot tudi pri dveh lipah v bližnjem gozdu.

Filip Matko Ficko