FOTO: RADE BAKRAČEVIĆ

Radenci – V sredo, 23. oktobra dopoldne, so se ob 9,30. uri pri spomeniku padlim borcem v NOV in žrtvam fašizma na Kapelskem Vrhu v občini Radenci zbrali članice in člani Krajevne organizacije ZZB za vrednote NOB Radenci, Zveze veteranov vojne za Slovenijo 1991 Gornja Radgona, veteranov policije Sever, Združenja šoferjev in avtomehanikov Gornja Radgona, šolarji in najmlajši iz vrtca Grozdek na Kapeli. Spominsko komemoracijo pred 1. novembrom – Dnevom spomina na mrtve je pripravila Krajevna organizacija Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Radenci. Na njej so sodelovali praporščaki prej navedenih štirih organizacij, kulturni program so izvedli šolarke in šolarji Osnovne šole Kapela. Nagovor predsednika Krajevne organizacije ZZB za vrednote NOB Radenci Darjana Mencigarja je prebrala Marija Slavič.

SLOVESNI NAGOVOR DARJANA MENCIGARJA
Še eno leto se preveša proti svojemu koncu in tudi letos smo se pred dnevom spomina na mrtve zbrali, da se spomnimo tistih, ki so v ključnih zgodovinskih trenutkih padli za našo domovino. Od časov partizanskega boja mineva že skoraj toliko let, kot je dolgo povprečno človeško življenje, zato so med nami le še redki, ki lahko o tistih časih pričujejo iz prve roke.

K sreči pa so se ohranili njihovi spomini. Mnogim med vami je verjetno znano, da so pred 10 leti in več prizadevni člani KUD Bubla izvedli pogovore z nekaterimi starejšimi občani naše občine in ji povprašali, kako se je včasih živelo. Njihove življenjske pripovedi so izšle tudi v knjižni obliki.

Danes je večina intervjuvancev žal že pokojna, toda njihova pričevanja ostajajo dokumentirana. Seveda je zelo pomembno mesto v teh pričevanjih zasedala druga svetovna vojna.

Ko danes beremo te pripovedi, se nam mogoče zdi presenetljivo, da tukajšnji domačini nemške okupacije pred 78 leti sprva niso dojeli kot nekaj slabega.

Nasprotno, predvsem revnejši sloji, viničarji, mali kmetje in delavci, so upali, da bo rajh zagotovil gospodarski napredek in boljše življenjske razmere.

Treba je poudariti, da je bil takrat pretok informacij bistveno počasnejši kot danes in velika večina ljudi ob reki Muri in na obronkih Slovenskih Goric ni vedela, kakšne krvave načrte so kovali nacisti v oddaljenem Berlinu.

Da njihovi nameni nikakor niso dobronamerni, je postalo ljudem jasno že kmalu po okupaciji, ko je okupator v tujino izgnal številne državne uradnike, učitelje in tudi skoraj vse duhovnike, saj jih je zaradi razvite nacionalne zavesti smatral kot potencialne nevarne.

Iz javne rabe je bil slovenski jezik povsem umaknjen in še danes se nekateri starejši občani spominjajo, kako nemogoč je postal pouk v šolah z izključno nemško govorečimi učitelji, pa tudi pridige po cerkvah so bile v nemščini.

Kot odgovor na okupatorjevo nasilje so se številni rodoljubi, ustanovili odbore OF in izvajali sabotažne akcije. Toda še preden bi se lahko upor resnično razplamtel, je okupator do konca leta 1941 s svojo železno pestjo razbil praktično vse odbore OF, zajete člane OF pa postrelil oziroma jih v najboljšem primeru interniral v taborišča.

V letih 1942 in 1943 je v naših krajih vladalo relativno zatišje, toda v življenje ljudi je močno zarezala mobilizacija mladih fantov v nemško vojsko, ki so na raznih bojiščih po Evropi umirali v visokem številu.

V letu 1944 se v naših krajih zgodi ponovni vzpon NOB. Aktivisti ustanavljajo odbore OF in po zanesljivih domačijah prirejajo tako imenovane mitinge, kjer zbranim ljudem širijo glas o OF. Med aktivisti se je v ljudski spomin še posebej zapisal partizanski duhovnik Jože Lampret, ki je decembra 1944 deloval na širšem kapelskem območju.

Mladi fantje začnejo v precejšnjem številu bojkotirati poziv v nemško vojsko. Številni so se po dobro organizirani kurirski mreži priključili partizanom na Pohorju, Kozjaku ali drugod na Slovenskem.

V kolektivni spomin prleških ljudi so se zelo zasidrali tudi tako imenovani kozaki oziroma vlasovci, ki so bili nemški kolaboranti in so jeseni 1944 prišli iz daljne Sovjetske zveze tudi na prleška tla. Kozaki, četudi po krvi naši slovanski bratje, so neusmiljeno zasledovali in preganjali aktiviste OF in bili precej bolj krvoločni v primerjavi z nemškim okupatorjem.

Ko je denimo v vasi Logarovci februarja 1945 prišlo do krvavega spopada med aktivisti OF in kozaki, so slednji iz maščevanja hoteli pobiti vse moške v Logarovci.

To so jim – kako absurdno – preprečili Nemci. V zadnjih dveh letih vojne se je na prleških tleh odvilo kar nekaj spopadov in sabotažnih akcij in Nemci so zagrešili več zločinov, med katerimi izstopajo streljanja talcev. Na tukajšnjem spominu so našteta imena 26 občanov Občine Radenci, ki so bili ustreljeni kot talci, imamo pa podatek za še tri talce, katerih imen pa ni na spomeniku.

Tako so tudi ljudje v Prlekiji lahko osvoboditev maja 1945 lahko pričakali z zavestjo, da so tudi sami precej prispevali k osvoboditvi domovine. In naša dolžnost je, da padlih žrtev za svobodo nikoli ne pozabimo. Slava njihovemu spominu!

V imenu krajevne borčevske organizacija gre zahvala v prvi vrsti OŠ Kapela pod vodstvom ravnateljice ge. Andreje Strmšek za oblikovanje kulturnega programa na današnji slovesnosti. Hvala učencem in učenkam pod vodstvom mentoric mag. Bernarde Roudi in Karine Miklaužič.
Zahvala gre tudi prisotnim članom veteranskih društev. Zahvalo izrekamo tudi Občini Radenci, ki je s finančnim prispevkom omogočila izvedbo komemoracije. Vabim, da se udeležite še postanka pri spomeniku treh talcev v radenskem Gaju ob 10.20 in komemoracije pri spomeniku v parku osamosvojitvene vojne v Radencih, ki se pričenja ob 11:30. Hvala vsem še enkrat in nasvidenje v prihodnjem letu!