Ljiljana Hadžić (Čačak 1938 – Ljubljana 2021)
Draga Ljiljana,
Spomnim se, kako si nam pripovedovala prigode o svojem brezskrbnem otroštvu v rodnem Čačku. Žal ti je te srečne dneve kaj kmalu zagrenila izkušnja druge svetovne vojne. Že kot otrok si bila zelo radovedna, živahna, v ničemer nisi hotela zaostajati za drugimi. Ko je prišel čas, da v prvi razred osnovne šole vstopi tvoj malo starejši brat, si se sama odločila, da greš tudi ti. Ni se te dalo prepričati; skupaj z njim si zakorakala v šolo. V svoji vedoželjnosti si bila vztrajna. S šolo si nasploh imela veselje, razen seveda, ko si naletela na nekaj slabih učiteljev, kar je sicer vsem nam dobro znana zgodba.
Kmalu po vojni je umrl tvoj oče, ki si ga zelo cenila. Otroci ste se še bolj strnili okoli svoje mame in skrbeli eden za drugega. Ti si še posebej vzela pod okrilje mlajšega brata in ta odnos do njega ohranila vse njegovo življenje.
Ko je prišel čas, si se odločila za študij medicine in vpisala na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Kot študentka si živela v Knafljevem domu, na ta čas so te vezali številni lepi spomini. A čez čas si spoznala, da ta poklic ni zate. Z veliko mladostno energijo si se posvetila delu z gluhonemo mladino. Delo te je zelo veselilo, vanj si vlagala vso svojo energijo in trud. Opazila pa si tudi, da vsi nimajo enako skrbnega odnosa do varovancev in te stvari so te prizadele.
Zato si zamenjala službo in po naključju postala tajnica komisije stanovanjskega sklada Univerze v Ljubljani. Ta sklad, ki je v svojem času razpolagal s čez 600 stanovanji po celi Ljubljani je imel veliko poslanstvo; delavcem Univerze je omogočal reševanje stanovanjskega problema, ugodnejše kreditiranje in zamenjave stanovanj ob povečanju/zmanjšanju družinskih članov. Skozi vrata tvoje pisarne so šli nešteti mladi asistenti in asistentke, kasnejši profesorji in seveda mladi raziskovalci, kot sem bil takrat jaz. Svojo pisarno si imela v prvem nadstropju Univerze z oknom na Gosposko ulico in tam sem te prvič srečal. V njej sem te sicer lahko našel pretežni del dneva, za sklad si delala s srcem, nisi želela kot si rekla »samo odrajtati svojih osem ur in iti domov«. Sprejemala si delavce univerze in člane komisije, vsakega povabila na kavo in prisluhnila težavam. Rezultat je bil izredno veliko število rešenih stanovanjskih problemov, veliko zadovoljnih in hvaležnih mladih družin. Vse to te je navdajalo z zadovoljstvom, tvoje delo je imelo smisel, poslanstvo. Ob tem si spoznala ogromno število ljudi, številni ste danes tukaj in vsi bi lahko delili podobne spomine. Vsakemu si se popolnoma posvetila in sama od sebe iskala in tuhtala najboljše možne kombinacije, s katerimi bi rešili čim več ljudi. Odločala si se hitro in odločno ter takoj stopila v akcijo ter že imela v roki telefon in klicala tega ali onega. Težko je verjeti a s svojo zagnanostjo in delavnostjo si bila nekaterim na Univerzi tudi trn v peti. A kot rečeno, ni šlo samo za reševanje stanovanjskih stisk, z mnogimi izmed nas si sklenila prijateljstvo za vse življenje.
Nerazumna in škodljiva ukinitev stanovanjskega sklada Univerze te je močno prizadela. S svojimi člani komisije si se borila, da do tega ne pride, da bi Univerza v zakonu uveljavila izjemo, a nasprotne sile in pomanjkanje podpore pri nekaterih v vodstvu Univerze so na koncu zmagale. Razočarana si se predčasno upokojila, a bolečina je v tebi ostala za vedno.
V zasluženem pokoju si lahko našla še več časa za potovanja, celo življenje si namreč ohranila otroško radovednost kot le malokdo. Rada si se spominjala svojih potovanj npr. s filozofsko fakulteto. Vedno si želela vse videti, bila si v prvih vrstah. Ko si se vrnila, si polna vtisov utrujena a zadovoljna rekla »No, zdaj sem si pa napolnila dušo«. Kaj kmalu si že načrtovala naslednja potovanja, bala si se namreč, da ne boš mogla več na pot zaradi bolezni ali starosti.
V življenju praviloma nisi poznala kompromisov, ko si se o nečem prepričala, si pri tem vztrajala. Vedno si se tudi borila proti nepoštenosti, površnosti, brezbrižnosti in raznoraznim lumparijam, kot si temu rekla, pa naj je šlo za Univerzo, tvojo hišo Meksiko ali za tvoje prijatelje.
Nenazadnje, draga Ljiljana, bila si najbolj družabna oseba, kar jih poznam. Pri tebi smo si podajali kljuke. Tvoja družabna energija je bila neizmerna. Imela si širok krog starih prijateljic in prijateljev, vsako priložnost si izkoristila za praznovanje. Praznovali smo slovensko, srbsko pa še kitajsko novo leto, da o rojstnih dnevih in tvojih slavah ne govorimo. Ob številnih priložnostih si bila prva, ki si rekla: »To moramo proslaviti!«. Na koncu telefonskega klica si me vedno vprašala: »Kdaj se boste spet oglasili pri meni?« Ali pa: »Ste na Štajerskem? No, ni problema, potem se lahko na poti nazaj oglasite pri meni (na kavico, doma narejeno baklavo ali žito).« Nikoli nisi bila čemerna, utrujena ali nerazpoložena, včasih le si delila z nami svojo skrb iz tega ali onega razloga za svoje velike in male otroke, oba brata, nečaka in za svoje prijatelje.
Otroci so bili tvoje še posebej veliko veselje. Vprašanje »Kdaj mi boš spet pripeljal svoje otroke?« je zaključevalo vsak najin telefonski razgovor, vsako srečanje. V njihovi družbi si sijala, to je bila tvoja sreča in balzam. Mislim, da so pri tebi, poleg vseh sladkih dobrot, ki so jih vedno čakale na kuhinjski mizi, otroci čutili tudi neko posebno atmosfero, posebno pozornost, posebno naklonjenost in ti jo vračali. Najmlajši Alan ti je nedolgo nazaj na lastno pobudo pri svojih 8 letih naredil dve doma izdelani namizni lučki, in ti si ju takoj postavila na častno mesto v kuhinji. Še ko si ob infarktu ob pomoči prijateljice Milene hitela na urgenco, te je skrbelo, da morda ne boš mogla videti naših punc, ki bi naj čez par dni prišle k tebi.
Vsi smo vendarle pričakovali, da boš kmalu spet med nami. V kliničnem centru te je vsak dan obiskal tvoj Taci, te masiral in ti lajšal bolečine ter hrabril, a žal je bil ves trud na koncu zaman.
Draga Ljiljana, nemi slavec, ki je priletel pred tvoja vrata, te je nenadoma, nepričakovano in prehitro vzel s seboj na tvoje zadnje potovanje, tokrat v skrivnost neskončnosti.
Za sabo puščaš veliko praznino pri velikem številu ljudi. Imeli smo te radi. Zapuščaš nam obilo lepih spominov in svoj zgled razdajanja, plemenitosti in srčnosti. Hvala ti za vse to.
V SPOMIN
Liljana Hadžić
(Čačak 1938 – Ljubljana 2021)
V začetku septembra se je za vedno poslovila Liljana Hadžić, rojena v Čačku – Srbija, ki je večino življenja preživela v Ljubljani. V Ljubljano je prišla z željo, da bi študirala medicino, zato se je vpisala na Medicinsko fakulteto. Kot študentka je živela v Oražnovem domu, žal je čez čas spoznala, da ta poklic ni za njo. Z veliko mladostno energijo in trudom se je potem posvetila delu z gluhonemo mladino. Z leti je zamenjala službo, postala je tajnica komisije stanovanjskega sklada Univerze v Ljubljani. Ta sklad je imel pomembno poslanstvo, delavcem Univerze je omogočal reševanje stanovanjskega problema, ugodnejše kreditiranje in zamenjave stanovanj ob povečanju/zmanjšanju družinskih članov. Skozi njena vrata pisarne na univerzi se je zvrstila množica mladih asistentov in asistentk, kasnejših profesorjev in seveda mladih raziskovalcev. To delo je jemala zelo resno, rezultati so bili vidni v izredno velikem številu rešenih stanovanjskih problemov, v veliko zadovoljstvo in hvaležnostjo mladih družin. Z mnogimi, ki jim je pomagala do primernega stanovanja, je sklenila prijateljstvo za vse življenje. Z ukinitvijo stanovanjskega sklada univerze se je upokojila. V zasluženem pokoju je našla čas za potovanja in predvsem za obiske filmskih in drugih kulturnih prireditev ter za množico prijateljev, ki jih je znala pogostiti tako ob srbskih, slovenskih in drugih praznikih ali dogodkih. Bila je resnično družaben človek vse do konca življenja. Za sabo je pustila praznino pri velikem številu ljudi. Imeli smo jo radi. Zapustila nam je obilo lepih spominov in svoj zgled razdajanja, plemenitosti in srčnosti. Hvala ji za vse to. Od Liljane smo se poslovili dne 13. septembra 2021 na Ljubljanskih Žalah, na njeno poslednjo željo je bil raztros pepela v slovenskem morju. Naj počiva v miru!
Milena in Anton Prosen