Fabio Vallon Foto: Rade Bakračević
Petanjci (Tišina) – Pred osemdesetimi leti je fašistična Italija vdrla v Jugoslavijo skupaj z nacističnimi vojskami Nemčije in njenih drugih zaveznic. Zločini, ki jih je zagrešila kraljeva vojska v tistih letih, so bili dolgo zamolčani in dogodki, ki so Italijane videli kot protagoniste vojne na Balkanu, zunaj zgodovinarjev in omejenih krogov ljudi, so večini Italijanov še danes malo znani.
Takoj po koncu druge svetovne vojne je prevladala konstrukcija mita, samoodvezujočega, o dobrem italijanskem vojaku, o »italijanskih dobrih ljudeh«. Nemški vojak je bil slab, ne italijanski! V bistvu je prešlo prepričanje italijanskega vojaka, da se je po prirojeni naravi ljubeče obnašal do prebivalcev okupiranih držav in da je, če je reagiral, to storil le za obrambo, potem ko je bil napaden.
In še danes med konservativnimi politiki italijanske sredine in desnice prevladuje mit o dobrem italijanskem vojaku in pripovedovanje se nadaljuje, da v Jugoslaviji, Sloveniji, Istri in na Hrvaškem ni bilo pobojev ali ravnanj, podobnih vojnim zločinom italijanskih vojakov. vključeno seveda.
Toda natančne in dokumentirane zgodovinske knjige in eseji so že dolgo objavljeni in na spletu – za tiste, ki si želijo prebrati -, žal, skupaj z lažnimi rekonstrukcijami, lahko najdete vse potrebne informacije.
V Italiji vsi vedo, da so Japonci decembra 1941 napadli Američane v Pearl Harborju brez napovedi vojne, čeprav je bila v resnici vojna napoved predstavljena po pomoti, namesto ob istem času, kot je bilo prvotno načrtovano.
Toda sami Italijani ne vedo, da fašistična Italija, čeprav je napovedala vojno Franciji, Angliji, ZDA, Grčiji in Sovjetski zvezi, ni nikoli napovedala vojne Jugoslaviji niti pred, med in po invaziji. Ali ni to zločin znotraj zločina invazijske vojne?
Koncentracijsko taborišče Renicci, blizu Arezza v Toskani, je prav del še malo znanih fašističnih zločinov, povezanih z zatiranjem drugačnega mnenja na slovenskih ozemljih, ki so bila z dejanjem imperija okupirana in priključena Kraljevini Italiji.
Koncentracijsko taborišče posvečeno predvsem deportaciji in zapiranju Slovencev, ki se je s kapitulacijo Italije septembra 1943 izkazalo za bumerang. Pravzaprav tam zaprti slovenski antifašisti niso izgubljali časa in so se pridružili novonastalim italijanskim partizanskim silam ter prevzeli tudi politično in vojaško vodstvo, se borili in celo žrtvovali svoja življenja v imenu bratstva med narodi.
Tako kot so takrat italijanski in slovenski partizani, tako tudi danes, sta naši dve sestrski društvi, italijanski ANPI in slovenska ZZB, z leti utrdili prijateljske in bratske vezi, obe na najvišjih ravneh z že podpisanimi pakti o prijateljstvu. pred nekaj leti s takratnima italijanskima predsednikoma ANPI Smuraglia in Nespolo z vašim Turnškom in nato nadaljeval lokalno s pobratenimi Cividale / Tolmino, Cormons / Dobrovo, Muggia in Trst s Capodistria.
Različna srečanja v Italiji in Sloveniji, skupna udeležba na dogodkih in praznovanjih, kot je danes.
Še vedno se želim spomniti demonstracij, ki se vsako leto novembra odvijajo v Kucibregu v hrvaški Istri v spomin na skupni boj italijanskih, slovenskih in hrvaških partizanov proti fašistom in nacistom. Duh bratstva in antifašistične enotnosti je lepo izražen v običaju, ki predvideva, da je eno leto uradni govornik Hrvat, naslednje leto Slovenec in tretje leto Italijan.
Letos se bomo 12. decembra na Opicini nad Trstom skupaj, Italijani in Slovenci, spominjali 80. obletnice atentata na Pinka Tomažiča in njegove spremljevalce, ki se je z uradnimi molitvami zgodil 15. decembra 1941 pri Posebnem fašističnem sodišču. ., ki ga bodo imeli najvišji državni voditelji italijanskega ANPI in slovenske ZZB, 13. decembra pa bo v Ljubljani srečanje med ANPI in ZZB.
Zato zaključujem to kratko intervencijo, da se spomnim, kako je antifašizem, ki temelji na bratstvu, delitvi, socialni pravičnosti, najmočnejše orožje, ki ga še imamo danes, ki ga lahko in moramo vsak dan izvajati, da premagamo sovraštvo, zlorabo, ogorčenje nad nacionalizmom in fašizmom, ki se nagibajo k delitvi.
V stari italijanski komunistični partiji so govorili, da “tovariše mi daje partija, jaz pa si izberem prijatelje”. Ponosen sem, da imam v vas tovariše ZZB, kot Italijan in antifašist, še bolj pa sem ponosen, da imam vašega predsednika Marijana Križmana ne le kot spremljevalca, ampak kot pravega prijatelja (to moram reči tudi zato, ker sem prišel sem z avtom z njim in če ne govorim dobro se razjezi in me pusti peš in ne vem, kako naj se vrnem nazaj nazaj domov…).
Imamo zgodovino prijateljstva in sodelovanja. Še bolj veličastno in svetlo prihodnost bomo imeli, če bomo še naprej hodili in se borili skupaj.
Še enkrat hvala, ker ste mi dali priložnost, da sem danes tukaj z vami.