Radenci – 7. maj – Včeraj popoldne, tik po svečani maši, je prišel na obisk k literarnemu krožku Vlado Žabot. Doma iz Šafarskega pri Razkrižju, ki je študiral primerjalno književnost in slovenščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Bil je novinar časopisa Delo, urednik založbe Apih, bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, a sedaj je samostojni književnik in publicist.
Neurbana pokrajina, gozdovi, mračna, meglena močvirja, rečni rokavi, zapuščena ali uničeni kraji, stavbe s svojimi labirinti, skrivališča ali ječe so prostori, kjer se dogaja večina njegovih del. Žaboto prozna dela prežemata strah in grozljivo ozračje. Leta 1966 je prejel nagrado Prešernovega sklada za roman Pastorala, a leta 1997 nagrado kresnik za slovenski roman leta Volčje noči.

V prvem delu svojega obiska se je Vlado Žabot lotil Žalostinke po razkriško. Vmes so bile predvajane pesmi, ki jih je zapisal avtor (V. Žabot), zaigrala pa Mala mestna muzika. Žalostinke po razkriško so pesniško in metaforično pristen, jezikovno urejen zapis duhovnega in poetičnega spomina, kot se je v številnih različicah ohranil v današnji slovenski prostor in čas.

Deset pesmi je avtorsko delo, ki so v tematskem in motivnem pogledu zvečine naslanja na izvirno ustno izročilo, kot ga je po eni strani zaznamovala reka Mura s svojimi pritoki, zatoki, poplavnimi logi in mistiko. Po drugi strani je to območje tudi vinorodno obrobje Slovenskih goric, kar je v izročilu prav tako navzoče. V širšem pogledu pa gre za panonsko tematiko in motiviko z značilno melanholijo, z arhaičnimi metaforičnim prepletanjem lirskih in epskih elementov.

V drugem delu literarnega krožka pa se je obrnil na Volčje noči, kjer je Vlado Žabot iz knjige prebral dvoje odlomkov. Zaključimo lahko z besedilom, ko se konča obdobje med 23. septembrom in 6. januarjem (Volčje noči):”Rafi,,,” je reklo… Kakor da bi poklicala puža, ne Greflinka – ali pa enkrat ta, drugič druga… Mrzlo ga je obhajalo. In v obdobju zbeganega pogleda se je premikalo kako rod belih postav, ki jih potem, ko pogledaš prav tja, ni nikjer več. Samo vrbe so. Tostranin onstran. In sneg… In luna na nebu… In  veter, ki to ali ono zamaje v bližini. Hitel je in se opotekal in se skušal preriniti skozi goščavje in tudi po luni uganiti smer…In zmeraj znova in znova zaslišal za sabo tisto hrskanje, tisto stopinje, tisti šumot, ki bi lahko bil tudi od vetra ali od misli in žganja…Tudi obrnil se je ter se skušal vrniti po obvoznih goščah. Vendar jih ni bilo več. Samo vrbje in trsje in veke s soncem prekrite kopiče – povsod naokoli…Mrzla in bela samota, ki se enkrat za vselej zapre in ne mine potem – in ne more pomeniti drugega…Toda potem se je vseeno razprlo. Na široko… In belo pod luno v zenitu. Bela čistina. Bela ravan, kakor gladina, ki ji ni videti konca. Tudi molk je poniknil v to isto belino… In lučice, majhne v mesečini – in velikega belega psa, ki mu je z gobcem v gazi ter mrzlih, črnih oči mirno in tiho sledil.
Filip Matko Ficko Foto: Anita Zanjković