OBISKALI SMO RODOS – JULI 2021
FOTO: RADE BAKRAČEVIĆ
Rodos predstavlja stično točko treh kontinentov-Evrope, Azije in Afrike. Ta poseben geografski položaj je bil pomemben faktor v večtisočletni zgodovini otoka. Starodavno grško bajeslovje navaja, da je bil Rodos otok boga sonca Heliosa.
Temu bogu je bil posvečen tudi Kolos z Rodosa, mogočen bronast kip, ki je so ga uvrščali med sedmera svetovna čudesa. Leta 305 pred našim štetjem je Demetrius, eden od poveljnikov nedavno umrlega Aleksandra Velikega s 40.000 vojaki začel z obleganjem mesta Rodos, ker ga je motilo njihovo zavezništvo s Ptolomejem, drugim poveljnikom Aleksandra Velikega, ki je bil takrat že egipčanski faraon.
Po letu dni neuspešnega obleganja, se je moral Demetrius, zaradi prihajajočega egipčanskega ladjevja, umakniti. Veseli zmage so Rodočani sklenili svojemu zavetniku Heliosu postaviti mogočen spomenik.
Leta 282 p.n.š (torej 12 let pozneje) je na obali v pristanišču stal visok bronast spomenik, za katerega pravijo, da je bil najvišji kip tistega časa.Prebivalcem Rodosa se ni bilo dano dolga stoletja sončiti v Hheliosovi prosotnosti.
Leta 226 pr.n.š. (56 let pozneje) je otok prizadel potres in kip se je v kolenih zlomil ter se prevrnil v morje. Tako prevrnjen je kip obležal skoraj devet stoletij. Leta 645 so otok zasedli Arabci in legenda pravi, da so bronaste dele kipa na devetsto kamelah poslali nekemu židovskemu trgovcu v Sirijo, ki jih je potem pretopil. Za Kolosom z Rodosa se je izgubila vsaka sled. Pripravljeni so načrti za nov kip Heliosa in Rodos bi ga zelo rad zgradil in na ta način privabil še več turistov, vendar morajo zbrati milijone evrov, kolikor bi jih ta podvig stal.
Leta 1309 so prišli na Rodos vitezi reda sv. Janeza Krstnika (rodoški vitezi), ki so ostali na Rodosu do leta 1522. Kdo so bili ti vitezi? Številne vojne na Vzhodu, predvsem pa turška osvajanja ozemlja arabskega kalifata v 11.stoletju, so trgovcem in romarjem z Zahoda onemogočala pristop do t.i. svetih krajev v Palestini.
Po zavzetju Jeruzalema je prišlo do križarskih vojn s ciljem ”osvoboditve svetih krajev”. V teh vojnah so odigrali pomembno vlogo viteški redovi: vitezi sv. Janeza Krstnika (ivanovci ali špitalarji), templarji in križniki (nemški viteški red), ki so izoblikovali tip redovnika-bojevnika.
Viteški red sv. Janeza Krstnika predstavlja najstarejši križarski red. Za prevoz romarjev v Palestino so že pred turškim osvajanjem skrbeli v prvi vrsti trgovci iz Italije. V tej dejavnosti je bila najbolj prizadevna združba trgovcev iz republike Amalfi.
Za začetek viteškega reda sv. Janeza Krstnika štejejo leto 1084. Brat Gerard je ustanovil bratovščino sv. Janeza Krstnika, ki je skrbela za romarje, bolnike in vse, ki so potrebovali kakršnokoli pomoč.
Bratovščina, ki je dobila vidnejšo organizacijsko podobo leta 1080, je kmalu ustanovila tudi prvi hospital (nekakšno bolnišnico). Kronisti tistega čas pričajo, da je imel hospital v jeruzalemu 2000 postelj.
V njem so združevali znanje in prakso judovske, arabske in evropske medicine. Ko se je po leta 1291 po padcu mesta Akkona križarska epopeja zaključila, so križarski redovi odšli vsak svojo pot.
Tudi redovniki sv. Janeza Krstnika so bili prisiljeni iskati novo ozemlje. Za skoraj dvajset let so našli svoje zavetišče na Cipru.
Bolniška dejavnost je stopila v ozadje in začelo se je obdobje vitezov-pomorščakov. Vedno bolj očitna je postajala njihova vloga zaščitnikov krščanske Evrope.
Po letih na Cipru so leta 1309 prišli na Rodos. Na Rodosu so v sodelovanju z rodoškimi mornarji postali pomembna vojaška sila. Njihove galeje so ogrožale turške trgovske pa tudi vojaške ladje.
Turško vojaško ladjevje so porazili v večjih pomorskih bitkah leta 1440, 1446, 1469. Največji poraz so Turki doživeli leta 1480, ko je morala velika turška vojska prenehati z obleganjem mesta Rodos in se z velikimi izgubami umakniti.
Rodoški vitezi so nadzirali vzhodno Sredozemlje. Sultanu Sulejmanu Veličastnemu to seveda ni bilo všeč, zato se je 24. junija 1522 pred otokom Rodos pojavilo turško ladjevje z 250 ladjami (nekateri viri navajajo, da so imeli Turki celo 400 ladij).
Na čelu rodoških vitezov je bil takrat veliki mojster Philippe Villiers de L’Isle Adam. Rodos je branilo 6000 oboroženih mož, od tega nekaj sto vitezov, turška vojska pa je štela 200.000 vojakov.
Bitka je trajala šest mesecev. Turška premoč je bila prevelika. Veliki mojster in sultan sta sklenila premirje. V novoletni noči leta 1522 so rodoški vitezi z eno veliko in petdesetimi spremljevalnimi ladjami odpluli.
Otok je zapustilo 180 vitezov in približno 4000 prebivalcev Rodosa. Vitezi so vzeli s seboj orožje, arhive, dragocenosti in relikvije. Turki so ostali na Rodosu do leta 1912, ko so Rodos okupirali Italijani. Od leta 1948 dalje pripada otok Rodos Grčiji. Kralj Karel V., je rodoškim vitezom dovolil, da so se po umiku z Rodosa leta 1530 naselili na Malti.
Malteški vitezi, s tem imenom jih je prvi imenoval papež Klemen VII., so postali na Malti mogočna pomorska sila Sredozemlja. Seveda so bili Turkom še vedno trn v peti in so Malto večkrat napadli, vendar so bili vedno poraženi. V zgodovino se je najbolj zapisala bitka, ki je trajala od 18. maja do 8.septembra 1565.
Tudi tokrat so imeli Turki veliko premoč, vendar se zgodba z Rodosa ni ponovila. Na Malti so ostali vitezi reda sv. Janeza Krstnika 268 let, do leta 1798, ko je Malto zasedel Napoleon. Malteški vitezi se Napoleonu niso uprli. Takratni veliki mojster Fedinand von Hompesch, njegov portret hranijo v Pokrajinskem arhivu Maribor, se je z nekaterimi vitezi umaknil z Malte. Na Malti so vitezi reda sv. Janez Krstnika, tako kot prej na Rodosu, zapustili neizbrisen pečat. Rodoški oziroma malteški vitezi so imeli svoje postojanke (komende) po vsej Evropi.
O naselitvi tega viteškega reda pri nas ni natančnih podatkov, predpostavljamo pa lahko, da so se v Melju naselili že kmalu po letu 1200. Listina z najstarejšo znano omembo meljske komende je iz leta 1217. Omeniti velja, da so vitezi reda sv. Janeza Krstnika sodelovali tudi v bojih zoper Mongole.
(1241,1246).