Egon Sukič in Emil Šmid prava gosta na »Sledeh«

Tokratni pogovor v okviru DOSOR-jevih »Sledi« 20. decembra zvečer se je »iztekel« v trditev: »Nisva brata po krvi, a po duši sva !« Bil je to pogovorni večer ob čaju v DOSOR-ju, Domu starejših občanov Radenci, ki nosi pomenljiv naslov »Sledi« – ko sedanjost na(d)gradi preteklost. Toda v mrzlem večeru 20. decembra je zelo topel pogovor »stekel« ob skodelicah kuhanega vina, ko je Radgončanka Sabina Barbarič v predprostoru DOSOR-jeve knjižnice pred številnimi obiskovalkami in obiskovalci vodila razgovor z Radgončanoma Egonom Sukičem in Emilom Šmidom.

Gosta sta namreč odraščala skupaj v Gornji Radgoni ter od rane mladosti dalje skupaj uganjala otroške norčije in imela skupne dejavnosti. Bili so celo trije, kajti na Maistrovem trgu 9 v Gornji Radgoni je bil doma tudi Marko Kočar (prleški poet in humorist) in so bili torej tedaj neke vrste nerazdružljiva »triperesna deteljica«. Ker sta vedno nekaj skupaj počela, sta se s kolesi vozila ter skakala preko velikih kupov leša ( pesek rdeče barve), kjer sta tudi polomila prvi bicikel. Bila sta tudi začetnika tenisa v Gornji Radgoni (udeležba na številnih teniških turnirjih), že zelo zgodaj pa sta hodila v Podgrad jahat konje k Sukičevemu dedku. To je bil tudi začetek konjeništva v Gornji Radgoni, kajti Egonov oče je sodeloval s konjeniškim klubom v Ljutomeru in v Gornji Radgoni so uredili stezo za kasaške dirke, ki so nekoč bile v okviru Radgonskega sejma, pozneje, z motorizacijo, pa se je nadaljevalo z dirkami v spedwayu.

Oba sta z jahanjem nadaljevala kot rekreativca. Egon je sicer vedno bil za druženja v manjših skupinah in se ni vključil v noben klub, Emil pa je sodeloval s Konjeniškim klubom Radenci ter tudi z Radensko konjenico. Egon je imel meter osemdeset visokega konja Amazarja, a Emil (tudi sam po rasti manjši) pa nižjega konja Figara. Ker ju druži ljubezen do konj, sta prepričana, da je konj zelo pametna žival. Zato je zanju pravzaprav kompliment, če nekomu rečeš: »Ti si konj !«

Skupaj so se hodili kopat preko meje v sosednjo Avstrijo, velikokrat na dobre piščance na Klöch in ker je tedaj bil preko meje zelo popularen show »Anton aus Tirol« (Emilov oče je bil tudi Anton !) se je tedaj tudi Emila »prijel« podobni vzdevek in velikokrat je v tej vlogi tudi zabaval številno občinstvo. Toda tudi v vlogi Božička in dedka Mraza, ali pa kot voditelj tekov veveričk in srčkov v okviru Maratonov treh src v Radencih.

Ker sta si oba ustvarila družini, so nadaljevali druženja tudi v tej obliki in to ob dopustovanjih na morju, na jadranju ali ob družinskih praznikih in slavjih. Egon se z Emilom še vedno dobiva s prijatelji v manjši moški skupini, skupaj opravijo tudi večdnevne izlete v tujino, a v času od oktobra do marca v tej družbi igrajo karte, najraje preferans. Da pa bi družina in žene ne bile prikrajšane, vsako leto junija pripravijo skupno ribičijo. Egon je igral tudi v Radgonskem pihalnem orkestru, kjer pa sedaj to nadaljuje njegov sin.

Voditeljica Sabina še vedno prihaja iz Gornje Radgone, gosta pa več ne: Egon Sukič (zaposlen v Vigrosu) živi v Murski Soboti, Emil Šmid (zaposlen v Radenski) pa v Rihtarovcih. A pogovor je prisotne ves čas opominjal, kako pomembno je prijateljstvo.

Filip Matko Ficko