RAZSTAVA SLIK MARIJE PAVLIČ – »DOSOR« – 24.8.2017

1

V kulturnm programu je sodelovala Iva Pavlič  – kitara in glasbeno vokalna skupina Cvetje v jeseni iz Tišine.

Rodila se je 1945 v     idilični  vasici Prekmurja, Turnišču.  Po končani  osnovni šoli  se je  vpisala na Učiteljišče v Murski Soboti, saj je vedno sanjala o učiteljskem poklicu. Takoj po maturi se je zaposlila na OŠ Cankova, poučevala prvošolčke  štiri leta.  V tem času se je odprlo delovno mesto specialnega pedagoga-defektologa, na OŠ s prilagojenim programom v Murski Soboti (kjer si je ustvarila družino ,kjer tudi živi in ustvarja še danes).

2

Takoj  ga je  sprejela in se  vpisala na Pedagoško fakulteto v Ljubljani-smer defektologija, kar je bila zahtevana izobrazba za omenjeno delovno mesto. Študirala je izredno, vse petke in sobote na vlaku  do Ljubljane. A nikoli ji ni zmanjkalo   volje, ne moči in ne časa. Prav učenci s posebnimi potrebami, ki so jo okupirali vsak dan s svojimi   toplimi očmi, večnim nasmehom , so jo  naučili  vztrajnosti, poguma, potrpežljivosti, spoštovanja   drugačnosti, ter ji vlivali energijo, da je lahko vzdržala vse napore.

3

Tako je v roku diplomirala, poučevala na »svoji« šoli, kot rada sama reče, dolgih  enaintrideset let. Zadnjih tri mandata  pa je bila ravnateljica   šole, vendar stika z učenci nikoli ni prekinila. Pri teh otrocih najdeš  najtoplejši  objem, najiskrenejšo ljubezen   in spoštovanje…..preprosto jih moraš, moraš  imeti rad.

4

Prav  kot defektologinja  je morala iskati zelo nazorne poti, kako učencem  s  čim  različnejšimi  oblikami, metodami  in tehnikami  dela, približati snov, da bi jo razumsko dojeli. Tukaj se je začela pravzaprav njena  »likovna« pot, čeprav je vzljubila  slikanje že v srednji šoli pri prof. Babičevi, ki ji je dala osnovno znanje s tega področja. Risbo je  imela rada in, ker so učenci v večini primerov vizuelni   tipi, so skupaj ustvarjali, kjer se je le dalo. Svinčnik, barva ,papir so postali sredstvo sprejemanja in izražanja lepega in manj lepega sveta.

5

Po upokojitvi pa se je želja po likovnem izražanju  samo še povečala. Morala je zapolniti neko praznino, ki je  nastala v življenju, zato se je začela likovno izpopolnjevati v delavnicah Janeza Kovačiča, Toplice Ignjatoviča, Jožeta Denka in drugih domačih slikarjih. Še vedno imajo v sklopu sekcije Mavrica  celoletne likovne delavnice, ki so tudi prijetna prijateljska druženja.

6

Nekoga moraš imeti rad……je njen moto. In ona ima rada vse….širno prekmursko ravnico, upognjen hrbet  prekmurskega kmeta  utrujenega na svoji grudi, mehkobo dreves, šelestenje listja, žuborenje  potočka, let ptice in samotni  kamen  skrit med   drobno travo.

Toda cvet, droben cvet ki se ziblje v  valovanju pšeničnega klasa, je njen cvet….in je tudi osrednji motiv v  opusu  tihožitij s cvetjem.

7

Tihožitja s cvetjem so njen  osrednji motiv, vizualiziran v oljni slikarski tehniki, v zadnjem času pa v akrilu. Cvetje  skuša  naslikati, kot ,da živi, raste –skoraj dehti pa naj je na travniku ali v vazi. Ob tem se poigrava s svetlobo in sencami, nežnostjo barv, ki izražajo neko toplino in pozitivno energijo.

8

Še vedno slika v bolj ali manj klasičnem realizmu, ki se mu pa zadnje leto začne  rahlo umikati. Tako je začela   in š čopičem ali lopatko  puščati na platnu prve poteze   abstraktnega slikanja. Vendar, kot sama pravi, odmik in izmik  od realističnega slikanja je  težek   in potrebno bo veliko dela.

Njen velik vzornik  je  Monett.

Imela je veliko skupinskih in samostojnih razstav  doma na Madžarskem  in Hrvaškem

Dobila je odkupno nagrado v galeriji A. Trstenjaka v Ljutomeru (Utrujen na svoji grudi ),

Tatjana Mijatović, foto: Rade Bakračević