Radenci, 9. februarja – Prešernov dan, slovenski kulturni praznik so svečano proslavili 8. februarja v hotelu »Radin« v Radencih. Prireditev je organiziral zavod MIKS’R. Ustvarjlce in ustvarjalke je uspešno povezala Tatjana Mijatović, ustanovna članica zavoda. S tem je poslanstvo zavoda zaživelo.
V okviru proslave so priredili razstavo slikarskih del Mire Petek.
Slavnostni govor Simone Pirc Katalinič, vodja JSKD – OI Gornja Radgona
Slovenci smo eden redkih narodov, če ne celo edini, ki je na koledar državnih praznikov uvrstil kulturni praznik. Čeprav na dan, ko je ugasnilo telesno življenje velikega poeta, Franceta Prešerna in je njegovo delo postalo velikansko žarišče narodove energije. S tem je bila kulturi priznana vloga osrednjega fenomena narodove identitete.
Leto 2018 je bilo posvečeno našemu največjemu pisatelju, Ivanu Cankarju, letošnje kulturno leto bo v luči slovenskega razsvetljenca Valentina Vodnika. Spominjamo se tudi ostalih naših pesnikov, pisateljev in ustvarjalcev, ki so orali ledino slovenskemu jeziku, danes enemu od uradnih jezikov Evropske unije.
Spominjamo se dogodkov, ki so nas zaznamovali kot narod, prvih knjig in zapisov, ki jih s pisano in govorjeno besedo prenašamo iz roda v rod. Spominjamo se naših velikih avtorjev, ki jih je ljubezen do domovine in maternega jezika navdihovala k ustvarjanju in je rodila najlepše melodije, slike, povesti, romane in pesmi.
Ponosni smo na častna občana Občine Radenci, naša rojaka Kajetana Koviča in Lojzeta Logarja. Ponosni smo pa tudi na vse vas, dragi kulturniki, ki ste se danes predstavili, vsak s svojim delom in ste pomemben nosilec kulture v Občini Radenci. Zato iskrene čestitke vsem!
Kultura pa ni samo umetniško ustvarjanje in nastopanje na odru. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je kultura opredeljena kot skupek dosežkov, vrednot človeške družbe in rezultat človekovega delovanja ter ustvarjanja. Kultura je oplemenitenje človeka in nekaj, brez česar bi bilo naše življenje pusto ter osiromašeno.
V aktualni globalni krizi vrednot se zdi, da se premalo zavedamo ne samo terminološke širine, temveč humanističnega poslanstva kulture. Moderno pojmovanje kulture temelji prav na razumevanju kulture kot človekove aktivnosti, usmerjene v izboljšanje samega sebe, v kreativno raziskovanje človeške duše, ki rezultira v duhovni rasti posameznika in skupnosti.
Kulturo torej ustvarjamo mi vsi, iz dneva v dan. Kultura je nekaj, kar je med nami. V vsakodnevnem pogovoru, druženju, institucionalnem udejstvovanju udejanjamo kulturo, jo živimo in hkrati gradimo.
Stopnja kultiviranosti medčloveških odnosov, ki sicer pogojuje vsakršen drug razvoj, tudi ekonomski in politični, je na zastrašujoče nizki ravni. Prav takšne okoliščine so razlog, da se zavemo naše vloge in odgovornosti. Biti boljši v odnosu do soljudi, spoštovati drugačnost, naj bodo ponovno naši imperativi. Sovraštvo, škodoželjnost, neiskrenost niso imanentni kulturi, zato je pot kultivacije v preseganju le-teh!
Spoštovani zbrani, naj kulturni praznik ne postane oziroma ostane zgolj eden od praznikov, ki jih enkrat letno obeležimo, ne da bi se nas dejansko dotaknil. Slavimo kulturo kot zmago humanosti, zmago dobrega! Živimo kulturo vse leto!
NAMERNA NAKLJUČJA: DORA PLOHL
Mira Petek je svojo umetniško pot začela že na Kapelski osnovni šoli, ko je v 4. razredu narisala svoj prvi portret. Za tem je obiskovala pedagoško gimnazijo v Murski Soboti in nazadnje Pedagoško akademijo v Mariboru, kjer je leta 1988 z odliko diplomirala iz smeri likovna pedagogika. S študijem iste smeri je nadaljevala ter leta 1994 ponovno diplomirala z diplomsko nalogo »Figura v prostoru«.
Prav figura je še danes ostala njena priljubljena likovna motivika, ki se je skozi risbo, grafiko in slikarstvo oblikovala v potezah abstraktnega ekspresionizma. Zaposlila se je na Osnovni šoli Sveti Jurij ob Ščavnici ter na Osnovni šoli Janka Ribiča Cezanjevci, kjer še danes poučuje pouk likovne umetnosti.
Danes je članica likovnega društva Sv. Jurij ob Ščavnici, v okviru katerega sodeluje na likovnih kolonijah in društvenih razstavah. Poleg skupinskih je imela tudi nekaj samostojnih razstav.
Kreativna je prav tako ostala med nosečnostjo ter vzgajanjem treh čudovitih hčera. V tem obdobju je moč opaziti nadaljevanje njenega abstraktnega ekspresionizma, kjer je najraje upodabljala sebe z otroki v dramatičnih in ekspresivnih pozah ter kretnjah, kar pa je uspela še posebej poudariti s hitro potezo čopiča, v kombinaciji s toplo hladnimi odtenki barve za še večji efekt. Te slike lahko gledalci razumemo kot nek strah pred novimi izzivi in odgovornostjo, ali pa le kot nov začetek nepredvidljivega in vznemirljivega življenja.
Prvi spomini na mojo mamo so verjetno njena majhna postava pred velikim platnom, s čopičem v rokah in zamišljenim pogledom na obrazu. S sestrama smo bile pogosta tematika njenih umetnin, saj sama meni, da materiala s portreti nikoli ne zmanjka.
Naši obrazi se na platnu skozi leta niso spreminjali le v fizičnem smislu, temveč je na njih na njih ujeto tudi naše psihično odraščanje, naše veselje in razposajenost ter tudi nejevolja, saj je sedenje na miru včasih res težko.
Največji premiki pa se skozi leta niso dogajali na platnu, temveč v naših, otroških očeh, ki včasih niso dojele zanimivih barv ter izrazov. Kot rezultat tega je pred leti nastala ne najbolj prijazna karikatura mame izpod mojih rok.
Med pripravami na razstavo je bilo najbolj zanimivo prebirati slike in risbe, ki so nastale pred mojim rojstvom ali v mojih otroških letih, saj sem nekatere videla prvič. Moje oko je ujel avtoportret umetnice z izrazitimi, pretirano poudarjenimi rokami, ki ga je naslikala z opazovanjem v ogledalu. Sama menim, da ta najbolj zaobjame njeno notranjo energijo, sproščenost in neobremenjenost v slikanju same sebe, saj zase vedno pravi, da je likovno zelo zanimiva in, da se nad sabo brez slabe vesti vedno lahko izživlja s pretiranimi kompozicijami ter barvami.
V zgodnejših letih njenega opusa lahko opazimo več figuralnih upodobitev subjekta, medtem ko se v kasnejših letih format približa gledalcu, saj se večinoma osredotoča le na portrete. Barve ter poteze so se od zgodnjega obdobja nekoliko umirile ter zaplavale v vode naturalizma.
Več poudarka nameni detajlom ter nežnejšim prehodom med barvami, vendar poteza kljub temu ostaja hitra ter dinamična. Še vedno je najpomembnejši dialog impresije, ekspresije, igre črt in barv med avtorico in portretirancem. Za svoje upodobljence izbira predvsem ljudi, ki jih osebno pozna, kot smo družina in prijatelji, saj je te lažje upodobiti.
Pa ne zaradi tehničnega vidika, temveč je lažje ujeti njihovo notranjo energijo, ter karakter v njihovih značilnih pogledih, pozah ali kretnjah rok.
Izziva pa ji prav tako ne predstavlja upodabljanje njej ljubih kulturnikov, katerih portreti danes krasijo stene te dvorane. Za današnjo razstavo je izbrala predvsem ljudi, ki so v tej okolici pustili nek pečat. Na platnu je upodobila Lojzeta Logarja, priznanega umetnika, ki je med drugim tudi častni občan občine Radenci.
Čeprav ga osebno ni poznala, je ustvarjanje tega portreta bilo še posebej vznemirljivo že zaradi odnosa do portretiranja likovnega umetnika. Prav tako je upodobila Kajetana Koviča, vsem znanega avtorja Mačka Murija.
Eden njenih najljubših portretov pa je nedvomno upodobitev Borisa Pahorja. Pahor je sam po sebi likovno zelo zanimiv, po drugi strani pa je na portretu moč občutiti osebno vez, ki ga je umetnica stkala s portretirancem med časom, ki ga je ta preživel v hotelu Radin.
Njegov portret, izpod oglja umetnice, skozi katerega proseva intelekt ter še vedno mladostna igrivost, visi na steni njegove študijske sobe v Dutovljah, v spremstvu Edvarda Kocbeka.
Ena najbolj zanimiv slik pa je definitivno slika »Na zdravje« v svetlo temnem koloritu, ki prikazuje avtorico v središču kompozicije, v družbi svoje mame, svojih bratov ter sester. Motivika tega dela na tem platnu je pomembna zato, ker je ravno to prejela za svoj petdeseti rojstni dan od svoje družine, ki je upodobljena na njem. S kozarcem vina hudomušno nazdravlja svoji družini in gledalcu, saj je s svojim pogledom zazrta v nas, medtem ko so ostali obrnjeni vstran.
Obrazi vedno govorijo neko zgodbo, lahko jih upodabljamo znova in znova in ti bodo vedno drugačni, edinstveni. Miri materiala za portrete ne bo zmanjkalo nikoli, saj se naša družina pridno veča, dokaz za to najdemo pri portretu enega izmed mlajših članov družine, Lije.
Najbolj drzna stvar pri teh razstavah je ta, da so sami portretiranci tudi udeleženci razstave. Čeprav Mira najraje ustvarja zase, neobremenjena s kritiko zunanjega sveta, ji te predstavljajo izziv, saj o človeškem bitju sama pravi: »Nisi to, kot te vidijo drugi, nisi to, kot se vidiš sam, si to, kar si. Likovna podoba je zgolj namerna interpretacija, ki lahko izzove naključno podobnost, zato si naj vsak sam ustvari svoj dialog. Prav zaradi tega razstava nosi naslov »NAMERNA NAKLJUČJA.«
V kulturno umetniškem programu so sodelovali radenski ustvarjalci in utvarjalke : Norma Bale, skupina Bataljon, Danaja Habjanič,Valter Klemenčič, Bea Baboš Logar, Boni M. Logar, Irena Petek, Nina Rihtarič, Aneja Šoštarič, Tomi Šoštarič in Aleksandra Škrilec.
Dogodek in delovanje zavoda MIKS’R so podprli : Zdravilišče Radenci, E + Projekt d.o.o., Electrum d.o.o.,
ERINOX d.o.o., FEDOM d.o.o., Jože Zemljič s.p., VRAČKO TURS d.o.o., Sandi fajfar s.p. , Zlatarstvo Janja Kapun s.p. ,Darko Firšt s.p., Martina Ferenc s.p. in Mateja Filipčič s.p.
Rade Bakračević
Foto: Zdravko Majstorović