FOTO: RADE BAKRAČEVIĆ – ŠTAJERSKE NOVICE
Na 15. blejskem strateškem forumu je premier Janez Janša gostil srbskega predsednika države Aleksandra Vučića ter premierje Madžarske, Poljske, Hrvaške, Češke, Bolgarije in Italije. Enodnevni forum je v znamenju pandemije in strogih varovalnih ukrepov.
Janša se je ločeno sestal z Vučićem. Pogovarjala sta se o dvostranskih temah in o razmerah na Zahodnem Balkanu, ki bodo tudi tema 15. foruma.
Slovenija od danes namreč Srbijo uvršča na rumeni seznam držav kot preventivni ukrep za zajezitev širjenja novega koronavirusa, medtem ko je Hrvaška na seznamu rdečih držav.
Slovenski premier Janša je v ponedeljek na Bledu gostil hrvaškega kolega Andreja Plenkovića, madžarskega premierja Viktorja Orbana, predsednika češke vlade Andreja Babiša, poljskega kolega Mateusza Morawieckega, Bojka Borisova, predsednika bolgarske vlade in srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Skupno število gostov na forumu je okoli 300.
Bled: 31. avgust 2020 . 15. Blejski strateški forum se je pričel. Odprl ga je dr. Anže Logar, zunanji minister.
Na Bledu se danes, v fizičnem in digitalnem smislu, kar tare visokih gostov. Ob slovenskem predsedniku vlade Janši se ga udeležujejo premierji Madžarske, Češke, Poljske, Bolgarije in predsednik Srbije, visoki predstavnik EU za skupno zunanjo in varnostno politiko Josep Borrell, preko video povezave pa sta v pogovoru med evropskimi voditelji sodelovala tudi italijanski premier Giuseppe Conte ter direktorica Mednarodnega denarnega sklada Kristalina Georgieva.
Predsednik republike Borut Pahor je bil osrednji govornik na otvoritvi 15. Strateškega foruma Bled 2020 (BSF).
“Ekscelence,
gospe in gospodje,
dobrodošli na Blejskem strateškem forumu. Rad bi se zahvalil zunanjem ministrstvu, da je uspelo obdržati slavno tradicijo Blejskega foruma tudi letos, v času pandemije Covida-19. Vesel sem, da nas je uvodoma pozdravil prvi zunanji minister, dr. Rupel, eden od ustanovnih očetov tega foruma. Pozdravljam ugledne goste in cenjeno občinstvo.
Ekscelence,
gospe in gospodje,
letošnja konferenca se bo ukvarjala z izzivi in priložnostmi v svetu po Covidu-19. Tako imenovana nova normalnost bo prinesla politične, ekonomske in socialne spremembe. Vplivala bo veliko obsežneje od neposrednih zdravstvenih posledic, kar bo do neke mere terjalo tudi harmonizacijo zdravstvenih politik, ki so sicer v pristojnosti držav članic. Vse to sproža tudi vprašanje pripravljenosti naše države na post Covid 19.
V tem smislu bi rad – ozko, z vidika zunanje politike – poudaril naslednje. Ocenjujem, da temeljne usmeritve slovenske zunanje politike ustrezajo tudi izzivom tega novega časa. V mislih imam privrženost multilateralizmu, aktivnemu članstvu v EU in NATU, privrženosti transatlantskega sodelovanja, negovanju dobrososedstva, mirnemu reševanju sporov in aktivnem sodelovanju pri varovanju svetovnega miru in varnosti.
Tudi z vidika naše evropske politike temeljne usmeritve ustrezajo izzivom novega časa. Kot je zapisano v pred nekaj leti sprejeti strategiji zunanje politike, želi biti Slovenija v jedru razvite, poglobljene in razširjene Evropske unije.
Hočem reči, da temeljne usmeritve naše evropske in zunanje politike zadoščajo kot vodilo za naša ravnanja tudi v obdobju časa po Covidu-19.
Te usmeritve Slovenijo, zlasti kot članico Euro območja in Schengna, kot jedrnega dela Evrope napotujejo k naši zavzetosti za poglobljeno in enotno Evropsko unijo. Glede enotnosti bi rad rekel eno važno stvar. Ne samo Slovenija, vse države EU, si morajo prizadevati, da naše pestro medsebojno sodelovanje ne bi ogrožalo enotnosti Evropske unije, ampak bi jo utrjevalo.
Slovenija, na primer, ima močno srednjeevropsko identiteto, sredozemsko identiteto, delno tudi balkansko identiteto.
Imamo čudovito možnost, da negujemo vse te identitete in sklepamo v tem smislu prožna zavezništva, vendar želimo imeti vedno pred seboj enotnost Evropske unije kot celote. Slovenija je, recimo, lani gostila vrh pobude Tri morja. Take in podobne regionalne pobude tesnejšega sodelovanja so legitimne in koristne, a ne smejo priti v nasprotje s prizadevanji po tesneje povezani, enotnejši in učinkovitejši Evropski uniji.
To je pomembno za notranjo konsolidiranost EU in omejuje nevarnost fragmentiranosti Evropske unije. To je pomembno tudi za željeno vlogo EU kot globalnega igralca in njeno vlogo v odnosih s transatlantskimi zaveznicami, zlasti ZDA na eno strani, ter Rusijo in Kitajsko na drugi strani.
Ko govorim o enotnosti, se seveda zavedam vseh razlik med nami. Tiste, ki so pomembne za našo kulturno in drugo identiteto, je potrebno celo negovati. Zavedam se tudi drugih razlik, ki izhajajo iz različnih interesov in zgodovinskih tradicij. Izhajam pa iz prepričanja, da je med nami veliko več tistega, kar nas povezuje, kot tistega, kar nas ločuje.
Ocenjujem, da živimo v času, ki je manj naklonjen konsenzualni politiki, ki je med drugim botrovala tudi veliki širitvi Evropske unije na začetku tega stoletja. V bistvu je bila značilna za ves zahodno evropski povojni čas. V luči 75. obletnice OZN, 63. obletnice Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti ter 57. obletnice elizejske pogodbe o nemško-francoski spravi se moramo bolj kot kdaj prej zavedati, da je naš svet nastal na pogorišču druge svetovne vojne in da združena Evropa celi rane, ki jih je voljna povzročila. Glede tega je tako zelo uspela, da smo na to začeli pozabljati. Bilo je veliko naporov za premagovanje razlik in veliko simbolnih in stvarnih gest sožitja in razumevanja. Zdi se, da je v drugem desetletju tega stoletja več volje in energije za poudarjanje razlik in manj volje za njihovo preseganje. Vendar se temu toku ne smemo prepustiti.
Slovenija in Italija sta, na primer, julija letos, ob stoletnici požiga slovenskega Narodnega doma in njegovo vrnitvijo slovenski skupnosti v Italiji počastili tudi spomin slovenskim borcem proti fašizmu in žrtvam povojnih pobojev. Z na nek način podobno gesto sožitja v evropskem duhu nameravata Slovenija in Avstrija oktobra letos skupaj obeležiti 100. obletnico Koroškega plebiscita. Za naše skupno življenje, v nacionalnem in evropskem okviru je zelo pomembno, da se znamo vživeti v bolečino drugega. Ne moremo spreminjati preteklosti, lahko pa spremenimo prihodnost.
Skupna ocena voditeljev (srednje)evropskih držav je bila, da se Evropska unija na koronavirusno krizo ni odzvala ustrezno v smislu enotnosti in solidarnosti. Direktorica IMF Georgieva pa je po drugi strani poudarila, da je bil odziv globalnih in nacionalnih institucij ustrezen, saj je bilo v sistem “vbrizganih” 11 bilijonov finančnih sredstev, s čemer so preprečili številne bankrote podjetij in masovna odpuščanja.