IVO BARIŠIČ PREJEMNIK BORŠTNIKOVEGA PRSTANA

Prve čestitke: Rade Bakračević v imenu članov ŠTAJERSKE SKUPNOSTI iz Maribora.

Prejemnik Borštnikovega prstana je Ivo Barišič

FOTO: RADE BAKRAČEVIĆ

Tako gledališko kot filmsko ustvarjanje Iva Barišiča zaznamuje popolna predanost igralskemu poklicu. 

Maribor: 12. junija – S podelitvijo festivalskih nagrad se je danes, v nedeljo, 12. junija, končal 57. Festival Borštnikovo srečanje.

V tekmovalnem programu si je strokovna žirija v sestavi Žanina Mirčevska (predsednica), Rok Andres, Primož Ekart, Giacomo Pedini in Igor Ružić ogledala šestnajst predstav po izboru selektorice Nike Leskovšek in za najboljšo predstavo razglasila uprizoritev Škofjeloški pasijon, ki je nastala v koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj in pod režijsko taktirko Jerneja Lorencija.

Podelili so tudi festivalske nagrade za režijo, igro, mlado igralko, scenografijo, glasbo, oblikovanje svetlobe, jezikovno priredbo in Borštnikovo nagrado po presoji žirije. Borštnikov prstan je letos prejel Ivo Barišič.

Kot je v obrazložitvi zapisala žirija, je silovitost uprizoritve Škofjeloškega pasijona v navznoter obrnjeni spektakelskosti, ki najstarejše ohranjeno slovensko dramsko besedilo iz množične, procesijske forme reducira na kolektiv šestih igralcev.

Intenzivnost in sporočilnost uprizoritve sta v njeni komornosti, neposrednosti ter kritičnosti do preteklosti in sedanjosti.

Žirija je poudarila, da med uprizoritvenimi elementi najbolj izstopata homogen igralski kolektiv in atmosfera, ki jo ustvarja vizualno-glasbeni del avtorske ekipe.

»Atmosferičnost glasbe in zvokov je sedmi igralec v kolektivu,« je še zapisala žirija in Borštnikovo nagrado za glasbo podelila skladatelju Branku Rožmanu, avtorju izvirne glasbe v uprizoritvi Škofjeloški pasijon.

Ivo Barišič je umetniško pot pričel kot gledališki samouk, ki ga je k igralstvu pritegnil režiser in organizator Jože Babič, k njegovi umetniški rasti pa so pripomogli še zlasti režiserji Dušan Mlakar, Mile Korun, Vito Taufer, Janusz Kica in Diego de Brea.

Član igralskega ansambla novogoriškega gledališča je bil vse od njegove profesionalizacije leta 1969. V Primorskem dramskem gledališču, leta 2004 preimenovanem v Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, ter v drugih gledaliških hišah je nastopil v več kot 170 uprizoritvah, vidne vloge pa je – še zlasti v zadnjem desetletju – oblikoval tudi na filmu in televiziji.

V začetku leta 2014 se je upokojil in zaključil gledališko kariero (zatem je leta 2016 oblikoval le še vlogo v Ondini), pred kamerami pa še zmeraj ustvarja. 


Med nagradami, ki jih je prejel za svoje ustvarjanje, so tudi Borštnikova diploma in nagrada RTV Ljubljana za mladega igralca za vlogo Mortimerja v uprizoritvi Arzenik in stare čipke (1975), bronasta vrtnica za vlogo Sganarela v uprizoritvi Don Juan (1982), nagrada Sklada Staneta Severja za vlogi Harlekina v uprizoritvi Zmagoslavje ljubezni in Mitcha v uprizoritvi Tramvaj Poželenje (1992), priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za Clouta v uprizoritvi Ljubezen dobrega moža, Gospo Smith v uprizoritvi Plešasta pevka in Petra Morronskega v uprizoritvi Zaton sonca in slave (1996), diploma Mestne občine Nova Gorica za tri desetletja dela v PDG (1999), nagrada žlahtni komedijant skupini rokodelcev (skupaj s soigralci) v uprizoritvi Sen kresne noči (2003), primorska gledališka nagrada Tantadruj za igralski dosežek za vloge Barryja v sKurtu Dmitrija Vojnova, Finančnika in Boga v Sljehrniku Iztoka Mlakarja in Simona Gregorčiča v Kdor sam do večera potuje skoz svet (2012) ter za življenjsko delo (2021), odličje Marija Vera za življenjsko delo (2013), nagrada Vesna za vlogo Viktorja v filmu Ljubezen na koncu sveta (2015), nagrada Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev Ita Rina za življenjsko delo (2021).

Najznačilnejša poteza v ustvarjalnosti Iva Barišiča sta njegova predanost in odprtost – kot igralec vseskozi posodablja svoj način igre in ohranja radovednost za nov, drugačen gledališki in filmski jezik, zato z njim radi sodelujejo tako izkušeni, uveljavljeni režiserji kot tudi ustvarjalci najmlajše generacije in tisti, ki odstopajo od ustaljenih teatrskih in filmskih praks. 

Izsek iz utemeljitve nominacije, ki jo je za DGKTS pripravila mag. Tea Rogelj. 

Prvi odziv Iva Barišiča

Madagaskar, zajtrk. 
Še požirek kave in gremo. 
Oglasi se mobi, izvlečem ga iz žepa in odprem sporočilo. 
Pokažejo se črke, berem.
Berem počasi, ne verjamem jim. 
Znova berem. Je potegavščina? 
Borutu pomignem, preberi, ga poprosim.
Prebere, ti lahko prvi čestitam, pravi. 
Torej je res. 
Korl in Tine me objemata, zatem pride Lucjan, čestita mi. 
Runda. Vodo pijem in še vedno ne dojamem.
Presenečen sem.

Dragi vsi moji soigralci, zahvaljujem se vam, da sem skupaj z vami predeskal to pot. Zahvala režiserjem, dramaturginjam, teatru, tehniki, garderobi, maski in velika zahvala publiki, ki je spremljala moje odrske korake.