Nagovor predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar na slovesnosti ob 50. obletnici ustanovitve kategorije najmanj razvitih držav v okviru OZN

5. zasedanje Konference Združenih narodov o najmanj razvitih državah

Doha, 5. marec 2023

Spoštovani generalni sekretar,

spoštovana visoka predstavnica in

generalna sekretarka petega zasedanja Konference ZN o najmanj razvitih državah,

ekscelence,

gospe in gospodje,

ko so Združeni narodi na predlog UNCTAD leta 1971 ustanovili kategorijo najmanj razvite države, sem bila stara komaj dve leti in sem živela v nekdanji Jugoslaviji, znani po svoji neomajni podpori državam v razvoju ter eni od ustanoviteljic Gibanja neuvrščenih. Zdaj pa se, prvič kot političarka, sprašujem, kaj se je od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja pravzaprav spremenilo.

Seveda je ustanovitev kategorije najmanj razvite države spodbudila razvite države, da so razvojno sodelovanje in partnerstva usmerile v ključne sektorje najmanj razvitih držav, da bi te dosegle gospodarski in družbeni razvoj ter izboljšale blaginjo. Zato se Združenim narodom zahvaljujem za

njihovo vlogo pri prepoznavanju potreb najrevnejših in najranljivejših držav na svetu ter izzivov, s katerimi se spopadajo. Sama dejstva pa kličejo k tehtnemu premisleku, kako nadaljevati.

Pozdraviti moramo uspehe, kot je vedno nižja stopnja umrljivosti dojenčkov. Hkrati si moramo vsi prizadevati narediti več; še vedno nismo izpolnili niti osnovnih potreb ljudi, da bi jim tako omogočili ohraniti vsaj kanček dostojanstva. Zame kot mamo in zagovornico človekovih pravic je

nesprejemljivo, da po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije dve milijardi ljudi še vedno nimata zagotovljene sanitarne ureditve in jih tretjina živi v najmanj razvitih državah.

Ekscelence,

znanost in tehnologija lahko zagotovita ključne rešitve na vseh področjih trajnostnega razvoja. Prenos tehnologij in znanja je prava pot. Spodbujati moramo lokalne inovacije, raziskave in razvoj.

Prisluhniti moramo specializiranim agencijam, za katere je izboljšanje digitalne povezljivosti eden od ciljev za opolnomočenje najmanj razvitih držav. Nedavna raziskava je pokazala, da mnogi v najrevnejših državah sveta ne morejo izkoriščati prednosti tehnologij, ki spreminjajo življenje. V

najmanj razvitih državah ima 76 odstotkov prebivalstva dostop do širokopasovnega mobilnega omrežja, vendar jih le 25 odstotkov splet tudi uporablja. Prepričana sem, da bo čez deset let ali verjetno še prej ta številka precej drugačna. Na to se moramo pripraviti že zdaj in se vprašati, kaj

sledi ali kakšen bo 'dan potem'. Kaj se bo zgodilo s prebivalci in prebivalkami najmanj razvitih držav, ko bodo enkrat vsi na spletu?

Poskrbeti moramo, da bo 'dan potem' zgodba o uspehu. Zaupam v znanost in tehnologijo, vendar vedno dodam, da je znanost tesno povezana z etiko. Uporaba umetne inteligence, na primer, je etična le toliko, kot je etičen njen uporabnik. Tehnološki napredek in izumi lahko tudi upočasnijo, ustavijo družbeni razvoj, še zlasti v ranljivih družbah, ali celo povzročijo nazadovanje. Uporaba tehnologij, kot je ChatGPT, je šele začetek nekega obdobja v človeški zgodovini, ki si ga še ne znamo predstavljati. Nekdo je dejal, »da je to primerljivo z izumom spletnega brskalnika pred 20 ali 30 leti.

Takšen kvantni skok je to.« To dobro ponazarjajo družbena omrežja. Omogočajo dostop do informacij, hkrati pa lahko zavajajo, spodbujajo sovraštvo in nestrpnost. Dezinformacije so uničile že veliko življenj in povzročile veliko smrti tudi v najmanj razvitih državah. Ne morem si predstavljati, da bi uresničevali cilje trajnostnega razvoja, ne da bi bili pozorni na priložnosti in nevarnosti, ki jih prinašajo družbena omrežja.

Partnerstva bodo v digitalni dobi pomembna za ohranjanje gospodarske in politične stabilnosti v svetu. Zelo podpiram akcijski načrt iz Dohe in njegov poziv k povečanju financiranja najmanj razvitih držav iz vseh virov z namenom podpreti razvoj njihovih infrastruktur na digitalnem področju ter pri podatkih in umetni inteligenci. Hkrati moramo ustvariti tudi politično okolje, ki bo pozorno na tveganja, povezana z znanstvenimi in tehnološkimi dosežki, in bo ohranjalo kritičen diskurz o njih.

Evropska unija v tem pogledu opravlja pionirsko delo. Sprejema zakonodajo, ki jo nato posnemajo povsod po svetu. Ampak to še ni dovolj. Ključnega pomena bo predvsem sodelovanje z mladimi.

Nepogrešljivo bo partnerstvo z učitelji na vseh stopnjah izobraževanja. Vključiti je treba civilno družbo, zasebni sektor in nevladne organizacije. Vključenost in preglednost sta bistveni, če hočemo preprečiti zlorabo modernih tehnoloških dosežkov.

Ekscelence,

seveda se zavedam, da s partnerstvi za trajnostni razvoj najmanj razvitih držav ne moremo reševati izzivov in dobro izkoristiti potencialov, če ne moremo rešiti trenutnih globalnih kriz v svetu vedno večje neenakosti. Najmanj razvite države je treba opolnomočiti za spopadanje s svetovnimi

problemi. Opolnomočenje je tesno povezano s potrebno reformo mednarodnega finančnega sistema, ki ne sme še bolj kaznovati najbolj prikrajšanih s kopičenjem dolgov in pretiranimi obrestnimi merami. Vključevalo bo prenos tehnologije in znanja na kritičnih družbenih področjih, kot so razvoj, javno dobro in ukrepanje proti podnebnim spremembam. Povedano drugače, strinjam se, da se moramo osredotočiti na trenutne prednostne naloge, ki so povezane s težavami zaradi slabe

razvitosti in s podnebnimi spremembami. Hkrati pa si upam trditi, da smo mi, voditelji in mnenjski vodje, odgovorni za to, da bomo pripravljeni ne le na sedanjost, ampak tudi na prihodnost.

Pred dvajsetimi leti bi ta nagovor verjetno končala z besedami: »Vem, da s tem zahtevam skoraj nemogoče.« Danes pa so časi drugačni. Brez dvoma moramo ukrepati zdaj. Akcijski načrt iz Dohe vsebuje velikopotezne cilje in zaveze za naslednje desetletje ter, kar je najpomembnejše, pošilja jasno sporočilo. Ne smemo biti zadovoljni s formalnimi zavezami, ampak moramo pokazati rezultate.

Razviti svet mora prevzeti svoj del bremena. Verjamem, da bodo razprave na tej konferenci koristne za dejansko izvajanje naših zavez, tudi s sklepanjem novih partnerstev za prihodnost, da tudi tako uresničimo skupno odgovornost do najmanj razvitih držav in celotnega človeštva.

Hvala za pozornost.