Piše: BORUT AMBROŽIČ

Borut Ambrožič in Matjaž Mulej, častni občan Maribora. Foto: arhiv

Od tenisa do soavtorstva v Srbiji
Matjaž Mulej, Maribor
V tistih časih smo manj potovali kot danes.
V otroško kolonijo sem šel vsako leto od počitnic po prvem razredu, a to je pomenilo kakšna dva (ali
morda tri tedne ali morda deset dni) ob Jadranskem morju, ne pa Srbije.
Tako sem, če se prav spomnim, prvič šel v Srbijo pri 17 letih in to v Subotico na državno prvenstvo v
tenisu za mladince do 18 let. Posamično sem končal kot sedmi, v parih (z Andrejem Mesaričem) kot
tretji. Naslednje leto, 1959, je bilo enako tekmovanje v Novem Sadu. Posamično sem končal kot peti,
v mešanih parih (z Vesno Žnidar iz Kranja) kot tretji, v parih (s Karlijem Ferenčakom) kot prvi. Potem
smo potovali (seveda z vlakom in s prestopanjem vsaj v Vinkovcih) v Novi Sad na »Kup gradova«,
ekipno prvenstvo mest, več let (do 21 leta, saj je turnir štel tudi za sestavljanje državne
reprezentance za pokal Galea). Kakšno leto smo v Beogradu igrali za ekipno prvenstvo klubskih ekip.
Zmagali kot TK Branik nismo nikoli, običajno smo bili tretji, se mi zdi. Drugih turnirjev tedaj ni bilo
toliko kot zdaj, igrali smo bolj doma.

Matjaž Mulej, častni občan Maribora

Razen študentske delovne brigade v Bujanovcu (na pol poti med Nišem in Skopjem) leta 1961 nisem
hodil v Srbijo vse do pedagoško-raziskovalne službe na Visoki ekonomsko-komercialni šoli, danes
Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru, ki sem jo sprejel kot asistent za politično
ekonomijo jeseni 1968 in zapustil kot zaslužni profesor za teorijo sistemov in inovacij jeseni 2001. Prvi
nastop na znanstveni konferenci izven Slovenije sem imel v Nišu, najbrž leta 1969 (potem se mi je z
leti nabralo skoraj 2.500 objav v skoraj 50 državah na vseh celinah in 15 semestrov v vlogi
gostujočega profesorja, večinoma v ZDA, vključno z novim priznanjem, da spadam v 0,28 odstotka
najboljših znanstvenikov svoje stroke na svetu, leta 2024).
Leta 1969 sem postal magistrski študent Ekonomske fakultete v Beogradu, ki je edina imela program
‘gospodarski razvoj’. Vsebinsko je bil odličen, organizacijsko pa precej manj razen za tiste, ki so živeli v
Beogradu, utegnili biti tri dni v izbranem tednu na predavanjih in se dogovarjati za izpitne roku itd.
osebno. Brez njih, zlasti Jureta in Vička (priimkov se več ne spomnim), bi težko končal.
V Srbijo, zlasti v Subotico me je veliko let vodilo svetovalno delo o organiziranju invencijsko-
inovacijskih dejavnosti s sodelavci iz Ekonomskega centra Mariboru. Naš partner – ‘Radnički
univerzitet Veljko Vlahović Subotica’ je srbsko verzijo našega priročnika o metodi USOMID natisnil v
preko deset tisoč izvodih. Za to delo mi je zmanjkalo časa, ko sem moral postati prorektor Univerze v
Mariboru (da sem po enem samem mesecu nehal biti dekan Ekonomsko-poslovne fakultete UM) v
času osamosvajanja Slovenije (do tedaj se mi je na spisek vstavilo skoraj pet sto svetovalnih dejanj po
vsej Jugoslaviji in v tujini, potem ne več).
Na Beograd sta me potem vezali dve nalogi.
Leta 1977 sem sprejel službo svetovalca podpredsednika Zveznega izvršnega sveta Andreja Marinca,
odgovornega za dolgoročna gospodarska vprašanja. V službo sem hodil z redno letalsko linijo ob
ponedeljkih zgodaj zjutraj, delal v štirih dneh petdnevni delovni čas, letel v Maribor ob četrtkih pozno
zvečer in konec tedna delal kot profesor. Najnapornejših devet mesecev v mojem življenju se je
končalo, ko je Andrej Marinc postal član vodstva Zveze komunistov Jugoslavije po smrti Edvarda
Kardelja, moj šef pa je postal Zvone Dragan. Metoda dela je bila prava, a naporna. Za vsako
dogovorjeno temo so ekonomski inštituti delali študije, eno Zagreb in Ljubljana, drugo Beograd,
tretjo Sarajevo, Titograd in Skopje. Tako je naša majhna ekipa imela vsak dan na mizi tisoč strani

novega gradiva, po dvesto strani na svetovalca. Moral sem svoj kup preučiti, napraviti (na pisalni
stroj, računalnikov še ni bilo) povzetek in predlog strokovnega mnenja. Garaš ves dan, a ne prideš do
knjig niti do obiskov pri praktikih, nujno postaneš birokrat.
Manj naporno je bilo drugo, kar me je vodilo v Beograd.
V imenu Zveze izumiteljev in inovatorjev Slovenije, katere predsednik skupščine sem bil 15 let, sem
bil član predsedstva enake zveze na ravni Jugoslavije in sem zato kar pogosto potoval v Beograd,
dokler mi mandat ni iztekel. V tej vlogi sem dosegel, da smo izpeljali (po več kot 30 letih od prvega, ki
ga je izpeljal še Boris Kidrič kot minister za gospodarstvo, umrl pa je l. 1953) v Titovih Užicah drugi
jugoslovanski kongres izumiteljev in inovatorjev. Žal se je ob njem pokazalo, da je Slovenija mnogo
bolj cenila inoviranje (a po mednarodnih merilih veliko premalo) kot beograjska zvezna birokracija:
sklepni dokument kongresa smo sicer na papirju uveljavili, a zablokirali so ga tako, da so ga objavili v
času avgustovskih političnih dopustov. Četudi je uvodno besedo podal predsednik Zveznega izvršnega
sveta Ante Marković, zelo uspešen inovator, dokler je delal v tovarni, ni bilo iz tega kaj dosti.
Tretje, zaradi česar sem imel naloge v Beogradu (in še kje), je bila vloga predsednika Teniške zveze
Jugoslavije tisto leto, ko je bila Slovenija na vrsti za njo. Ne bi je obvladal brez beograjskih kolegov. K
sreči je bil mandat samo eno leto.
Mnogo bolj prijetno je bilo – in še je – sodelovanje s kolegi z Ekonomske fakultete Univerze v
Kragujevcu. Oni se udeležujejo projektov in konferenc, ki jih prireja UM EPF v Mariboru, naši kolegi
njihovih, pred nekaj leti tudi jaz, objavljamo skupne članke in knjige. A to ne sodi med spomine, je
aktualna praksa. Zato bi tukaj končal.