Fwd: ZA KNJIGO – Pančićeva smreka kot dendrološki ambasador v Sloveniji

AVTORJA 

Borut Ambrožič (Hortikulturno društvo Maribor – HDM)

Dr. Jerneja Lešnik Cotza (Višja strokovna šola za gostinstvo in turizem Maribor – VSGT Maribor)

Pančićeva smreka, ki je v Sloveniji poznana tudi pod imenom omorika, je botanična dediščina srbskega botanika Josipa Pančića. Zaradi svoje atraktivne vitkosti, odpornosti na vplive urbanega okolja in ostalih hortikulturnih atributov je kmalu postala obvezen del zelenih delov mest in marsikaterih gozdovnih zasaditev v Sloveniji, Evropi in po svetu. Pančić in smreka, ki nosi njegovo ime sta tako skozi zgodovino postala botanična vez med Slovenijo in Srbijo, ki traja še danes. 

Vloga drevesnih vrst v okolju je izredno velika. Temu vprašanju se posveča dendrologija, ki je veda in študija o olesenelih rastlinah, o grmovnih in drevesnih vrstah. Te lahko delimo na samonikle in tujerodne drevesne vrste. Samonikle drevesne vrste so tiste drevesne vrste, ki so v Sloveniji naravno prisotne in niso posledica delovanja človeka. Tujerodne drevesne vrste pa so rezultat vnašanja drevesnih vrst s starni človeka v slovenski prostor hote ali nehote.

V to drugo kategorijo zavestnega vnosa drevesne vrste spada tudi Pančićeva smreka, znana pod imenom omorika. Na nek način je pančićeva smreka botanični ambasador Republike Srbije v Sloveniji, saj se je zaradi več atributov, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju, hitro razširila po slovenskih parkih, vrtovih in ostalih zelenih sistemih.

VLOGA DREVES V URBANEM OKOLJU

V Sloveniji raste 71 avtohtonih drevesnih vrst, med njimi 61 listavcev in 10 iglavcev (2). Tujerodne drevesne vrste so se začele intenzivno uvajati v Evropo v drugi polovici 19. stoletja. V slovenskih gozdovih najdemo med tujerodnimi drevesnimi vrstami tudi pančićevo smreko. Ta v skupni lesni zalogi tujerodnih drevesnih vrst znaša 3,3 milijona kubičnih metrov (4). 

V širšem smislu lahko drevesa razvrstimo na drevesa v ‘divljem’ gozdu in ‘mestna’ drevesa. V obeh primerih imajo drevesa okoljsko, socialno in ekonomsko funkcijo. Mestna drevesa so rezultat načrtnih zasaditev ljudi, ki kot del zelenih sistemov omogočajo različne koristne funkcije. Med njimi izpostavljamo biotsko raznovrstnost, tvorbo kisika, menedžeriranje odpadnih voda, zniževanje temperatur v mestu, sooblikujejo krajinsko podobo mesta, omogočajo kakovostno preživljanje prostega časa, postajajo vedno bolj prepoznavni produkti zelenega turizma in še mnogo drugih. 

Pot zelenega turizma zasleduje na evropski ravni projekt ForestWell, ki povezuje šest evropskih partnerjev, ki jih v imenu slovenskega nosilca projekta koordinira Višja šola za gostinstvo in turizem Maribor.

Projekt Erasmus +, ki ga je potrdila nacionalna agencija CMEPIUS izpostavlja pomen in primerne dobre prakse gozdnega turizma, gozdnega velnesa in gozdne kulinarike. 

Urbane gozdne površine poleg okoljskih koristi (zagotavljanja sence in zmanjševanja temperature betonskih in asfaltnih površin ter izboljšanje kakovosti zraka), pozitivno vplivajo na zdravje in dobro počutje urbanega prebivalstva (priložnost za rekreacijo, gibanje sprostitev in zmanjševanje stresa) ter prispevajo k večji vključenosti prebivalstva ter ozaveščenosti o okoljskih vprašanjih in spodbujanju trajnostnih praks (5). Eno od teh predstavlja izobraževalno vodenje po urbanih gozdnih, parkovnih površinah pri katerem smo za podlago uporabili knjigo ‘Vodnik po izjemnih drevesih v mestnih parkih Maribora’, pod katero so se podpisali Lea Zinauer, Karin Bejo in Borut Ambrožič. V njej ima posebno mesto tudi Pančićeva smreka. 

Slovenski gozdovi ostajajo v 21. stoletju strateški, trajnostno gospodaren, večnamenski in obnovljiv naravni vir (1). Pomena mestnih gozdov se vedno bolj zavedajo tudi nekatere lokalne skupnosti, ki s sprejemanjem odlokov o mestnih gozdovih oziroma o gozdovih s posebnim namenom izpostavljajo izjemne funkcije gozdov (6), ki postajajo vse bolj uveljavljen produkt mestne turistične ponudbe (5). 

JOSIP PANČIĆ IN PANČIĆEVA SMREKA

Josip Pančić, srbski zdravnik in botanik se je rodil 17. aprila 1814 v Vinodolu na Hrvaškem. Svojo življenjsko pot je sklenil 8. marca 1888 v Beogradu, v Srbiji. 

Na svoji bogati strokovni poti je med deugim odkril do tedaj nepoznano vrsto smreke, ki je dobila po njemu ime, Pančićeva smreka (Picea omorika). 

Osnovno šolo je Pančić obiskoval v Gospiču, gimnazijo pa v Reki, kjer je šolanje uspešno zaključil leta 1830. Šolanje je nato nadaljeval na visoki šoli ‘Regia Academica Scientiarum’ v Zagrebu. Veselje do naravoslovnih ved ga je leta 1832 vodilo do Medicinske fakultete v Budimpešti, kjer je obiskoval tudi predavanja iz botanike. Doktoriral je iz področja botanike, z delom ‘Toxilogia botanica’. Njegov akademsko raziskovalni opus je izredno širok. Odkril in opisal je 46 drugih rastlinskih vrst, 3 živalske vrste ter okoli 20 vrst polžev in školjk. 

Najbolj prepoznavno botanično odkritje pa ostaja samonikla smreka, omorika, ki jo je odkril leta 1875 v Srbiji, v naselju Zaovine na planini Tari (8). Dve leti kasneje jo je opisal in dal znanstveni naziv ‘Picea omorika’. 

Pančićeva smreka (Picea omorika) je endemit, ki je razširjen na ozkem območju srednjega toka reke Drine v Srbiji in BiH. Zaradi svoje ozke linije in drugih hortikulturnih atributov se je hitro razširila po celem svetu. 

V Sloveniji lahko najdemo velik nasad omorike tudi na območju Postojne, na jugovzhodnem pobočju hriba Počivalnik. V mariborskem Mestnem parku juh lahko najdemo ob otroških igralih, kjer so bile posajene v okviru 100-letnice olimpionika Leona Štuklja, ter med najstarejšim kostanjevim drevoredom in promenado, na desni strani proti Trem ribnikom (9).  

Omorika je iglavec iz družine borovk, ki v povprečju doseže 30 m višine, izjemoma tudi 50 m in več. Zimzelene kratke veje so pri vrhu obrnjene navzgor, na sredini ravne, v spodnjem delu pa ostajajo povešene vse do tal. Na ta način drevo ščiti svoj plitek koreninski sistem. Iglice so na zgornji strani temno zelene barve, na spodnji strani pa belkaste barve. Omorika cveti v maju. Navzdol obrnjeni storži so sprva vijoličaste barve, ob dozorelosti se obarvajo temno rjavo. Omorika je odporna na urbane onesnaževalce. 

ZAKLJUČEK

Pančićeva smreka je z vsemi svojimi kultivarji pomemben del krajinske podobe Slovenije. Najdemo jo lahko v parkih Evrope in drugih delih sveta. Pri tem ni nobena izjema tudi Slovenija, kjer se je omorika udomačila in predstavlja pomembno botanično vez med Slovenijo in Srbijo. 

VIRI

1. Nika Krajnc, Primož Voršič, idr: Vloga gozdov pri izpolnjevanju Kyotskih zahtev v Sloveniji. 11. mednarodno posvetovanje Komunalna energetika, Maribor, 2002 

2. www.gozd-les.com (avtohtone drevesne vrste)

3. www.gozd-les.com (Tujerodne drevesne vrste)

4. www.zgs.si 

5. Jerneja Lešnik Cotza, Borut Ambrožič: Trajnostni razvoj urbanih gozdnih površin, 50. let gozdnih učnih poti in 25. let urbanega gozdarstva v Sloveniji, Zbornik prispevkov, Biotehniške fakulteta UL, 2024 

6. Odlok o razglasiti gozdov s posebnim namenom v Mestni občini Maribor (MUV, št. 6, 2002)

7. Lea Zinauer, Karin Bejo in Borut Ambrožič (2018): Vodnik po izjemnih drevesih v mestnih parkih Maribora, HDM

8. www.institutjosifpancic.rs (Akademik Dr. Josif Pančić) 

9. Borut Ambrožič (2020): Izjemna drevesa Mestnega parka: Omorika z vejami ščiti svoje korenine, Štajerc