Hvala za vaše vabilo, da vas lahko nagovorim. Zelo sem počaščen. Nastop pred tem  cenjenim odborom italijanskega senata je zame velik privilegij. 

Spomnim se mojega prvega neformalnega obiska italijanske zbornice in senata. To je bilo  v začetku leta 1991. Takrat sem bil eden najmlajših poslancev slovenskega parlamenta in italijanske kolege je zanimal rezultat plebiscita in njegove posledice. Slovenija se je namreč na plebiscitu 1990 odločila za samostojnost. Naši italijanski prijatelji so tedaj želeli vedeti, kam vse to vodi. Le malo kdo je takrat hotel vedeti, da bo razpad Jugoslavije pomenil 5 letno krvavo vojno na Zahodnem Balkanu. 

Dame in gospodje,

Z Italijo nas ne povezujejo samo iskrene želje za dobro sosedstvo in prijateljstvo ter skupno evropsko prihodnost. Povezuje nas tudi naša iskrena skrb za razvoj razmer na Zahodnem Balkanu. Obe državi imata zelo podobna stališča glede nujnosti širitve Evropske unije na Zahodni Balkan. Zaradi te teme ste me nazadnje povabili, da vas nagovorim. Pri tem vas želim opozoriti, da ne govorim v imenu Republike Slovenije in da imam glede nekaterih vprašanj svoja, drugačna stališča, na kar bom tudi opozoril. 

Z Zahodnim Balkanom se ukvarjam 35 let in ga dobro poznam. Poznam ljudi, njihove navade, jezik, mentaliteto, njihove stare in nove spore, nezaceljenje vojne rane in željo po lepšem življenju. Poznam voditelje in kot premier in predsednik republike sem si 15 let prizadeval za mir, varnost in evropsko perspektivo Zahodnega Balkana. 

S sosednjo Hrvaško sem po 18 letih incidentov uredil mirno vprašanje po mirni poti in s pogodbo. Zavzemal sem se za priznanje Kosova, a kot premier normaliziral odnose s Srbijo. Leta 2010 sem sprožil iniciativo Brdo-Brijuni, ki vsako leto enkrat ali dvakrat združi vse balkanske voditelje za iskren pogovor o skupnih vprašanjih. Vse te izkušnje mi omogočajo, da si ustvarim tudi lastno mnenje o nekaterih bistvenih vprašanjih za razvoj regije, njeno varnost in stabilnost,  način urejanja dvostranskih in večstranskih vprašanj, širitev Nata in Evropske unije in vpliv tujih velikih sil. 

Nimam utvar, da so vse moje ocene o razmerah točne in predlog politik EU in Nata najboljši, vendar se mi zdi, da si ta visoki odbor ne zasluži, da bi v svojem govoru ponavljal že znane in stare zamisli. Zato bom podal nekaj svoji osebnih ocen in stališč.

Dame in gospodje, 

V začetku decembra lanskega leta je v Strasbourgu prisegla nova Evropska komisija. Znova jo vodi Ursula von der Leyen, med novostmi v komisiji pa je nov resor za širitev. Vodi ga Marta Kos, slovenka. Obstaja prevladujoče mnenje, da bi zaradi novih geopolitičnih razmer, zlasti ruske agresije na Ukrajino, do ustanovitve novega resorja za širitev prišlo v vsakem primeru. S to oceno se ne strinjam. Resor za širitev je bilo in ostaja najprej in predvsem sporočilo Ukrajini in Ruski Federaciji, da Bruselj vidi Ukrajino v svoji interesni sferi. Bruselj bo storil vse, da se v skladu z njeno željo čimprej pridruži Evropski Uniji. To je seveda povsem legitimna ocena in odločitev. 

Problem, ki ga vidim je naslednji. Ustvarja se dvomljiv vtis, da je nastal resor za širitev in s tem ambicija za širitev EU tudi na Zahodni Balkan, in da bomo zdaj priča hitrejšemu procesu. Do neke mere je to res, vendar ostajam pri oceni, da je resor za širitev ustanovljen zlasti zaradi Ukrajine in ne Zahodnega Balkana, saj je nenazadnje v portfelju resorja poudarjena obnova Ukrajine in da širitev na Zahodni Balkan ne bo res nujno bistveno hitrejša. 

Da se absloutno in dobro razumemo. Vse to je v redu, Ukrajina je utemeljeno v fokusu. Toda mi se danes, v tej razpravi ukvarjamo z Zahodnim Balkanom in je prav, da si glede  namer Evropske Unije glede širitve na Zahodni Balkan nalijemo čistega vina. 

Prvič. 

Glede širitve Zahoda na prostor Zahodnega Balkana je bil, hvala bogu, vsaj Nato hitrejši kot EU. Severna Makedonija, Črna Gora in Albanija so članice Nata. Moja ocena je, da je širitev Nata v te tri države na Zahodnem Balkanu, ter prisotnost Natovih vojaških sil v okviru zagotavljanja miru in stabilnosti v Bosni in Hercegovini in na Kosovu najpomembnejši element stabilnosti, varnosti in uveljavljanja interesov Zahoda na Zahodnem Balkanu. 

Glede širitve Nata naj dodam, da bi si bilo potrebno aktivno prizadevat, da bi kot naslednja članica zveze bila sprejeta tudi Bosna in Hercegovina. O zapletenosti razmer, ki to zdaj onemogočjo bomo govrili v nadaljevanju. Tu mislim zlasti na drugačno stališče Republike Srbske ter njenega predsednika Milorad Dodika ter izjemen, neposreden vpliv Vladimirja Putina med Srbi v Bosni in Hercegovini. Deluje kot njihov zaščitnik. 

Naj vam v tem smislu glede tega vprašanja povem mojo izkušnjo s predsednikom Putinom. Leta 2016 sem ga povabil, da se skupaj pookloniva padlim ruskim vojakom v času prve svetovne vojne v Sloveniji. Na poti iz Vršiča v Ljubljano sva se pogovarjala o širitvi Nata na Zahodni Balkan. Putin mi je zelo resno dejal: “ne bom ponovil napake, da bi podcenil vstop balkanskih držav v NATO. Če vprašate Rusijo se to ne bo več zgodilo.”.

K Rusiji in njenem vplivu se bomo kasneje še vrnili. 

Drugič.

Širitev EU na Zahodni Balkan je v velikem zastoju. Ne dvomi v iskrenost Evropske komisije in novega predsednika Evropskega sveta Koste, ki je decembra po srečanju z voditelji zahodnobalkanskih držav izjavil, da je širitev EU na Zahodni Balkan ena od prioritet Evropske unije. Toda po koncu mandata Jean-Claude Juncker, ki je odkrito nasprotoval tej prioriteti se žal v zadnjih 5 Letih vodenja komisije s strani Ursule von der Leyen ni bistevno spremenilo. Pravim, da verjamme, da se sedaj bo. Toda, in to poudarjam, gre za vprašanje časa. V tej geopolitični situaciji je hitrost procesa širitve postala bistvenega pomena. Če bomo zamudili momentum, se bomo znašli v situaciji, ki je ne bomo več zlahka obvladali. 

Hrvaška je vstopila v Evropsko Unijo julija 2013. Mineva skoraj 12 let od zadnje širitve na Zahodni Balkan. To se zdi neverjetno. Če pogledamo evropski zemljevid vidimo sredi Evropske Unije poleg Švice še eno luknjo, Zahodni Balkan. Toda za razliko od Švice, ki ne želi postati članica EU, si Zahodni Balkan to želi, vendar se v bistvu glede tega ne dogaja kaj velikega in bistvenega. Verjamem, da se bo zdaj ta porces pospešil, vendar znova poudarjam oceno, da gre za vprašanje časa: ali bo vse skupaj dovolj hitro, da zavaruje mir ali pa nepovraten odločilni vpliv tujih velikih sil, zlasti Rusije in Kitajske, pa tudi Turčije, če bi bila ogrožena muslimanska skupnost na tem področju. 

Tretjič.

Agresija Ruske Federacije na Ukrajino bo imela velike posledice za razvoj odnosov med Evropsko Unijo in Rusijo po koncu vojne. O tem se, če boste tako želeli, lahko pogovarjamo v nadaljevanju. Za potrebe mojega referata pa sta bistveni dve oceni,

1. Rusija se je že sistematično in strukturno iz Zahoda politično, gospodarsko in vojaško obrnila na Vzhod in bo kljub morebitni normalizicaiji odnosov z EU in Zahodom bolj ali manj tam dolgo časa tudi ostala.
2. Ena od poglavitnih posledic vojne v Ukrajini bo nova delitev med Vzhodom in Zahodom Evrope. Meja bo potekala tako, da bodo na zahodu evropske demokratične države, članice EU, Nata in tiste, ki si to želijo postati, na vzhodu pa bodo v ruski interesni sferi avtokratske države, ki bodo politično in gospodarsko odvisne od Rusije. V bistvu bomo imeli opravka z novim berlinskim zidom med zahodom in vzhodom, ne da bi bil to zares zid iz betona. 

Zdaj pa, kar je bistveno za našo razpravo o Zahodnem Balkanu. Kje bo tekla ta meja, med Zahodom in Vzhodom na zahodnem Balkanu, če ne bodo v kratkem vse države v regiji članice EU? Na primer, da izven tega procesa včlanitve v EU za dlje ali za vedno ostane Srbija. To je verjetno ena najbolj strateških vprašanj aktualnih razmer na Zahodnem Balkanu. Glede na neformalen in formalen vpliv Srbije v Bosni in Hercegovini, na severu Kosova, v Črni Gori pa tudi v Severni Makedoniji, je popolnoma jasno, da bi daljše odlašanje s sprejemom Srbije v EU dolgoročno tvegali strukturno nestabilnost Zahodnega Balkana. Če bi Srbija bila dolgoročno v Ruski interesni sferi bi to pomenilo slab znak za mir in varnost regije, pa tudi celotne Evrope. 

Četrtič.

Strinjam se, da mora Evropska Unija vztrajati pri tem, da morajo države kandidatke za članstvo v EU izpolnjevati določene pogoje. Toda roko na srce, ta poglavitni princip je v zadnjih več kot desetih letih zelo malo pripomogel k stvarnim reformam v državah članice in samemu procesu širitve EU na Zahodni Balkan. 

Glede tega bi rad bil brutalno iskren. Med 27 državami članicami EU ni enotnega stališča glede nujnosti hitre širitve na Zahodni Balkan. V bistvu, je za mnoge dovolj dobro, če v regiji vladata mir in relativna stabilnost. Če bi lahko tem državam kdo zagotovil, da bosta ta mir in stabilnost trajna, jih v bistvu širitev EU na Zahodni Balkan sploh ne bi zanimala. 

Toda to je zelo, zelo zgrešeno razmišljanje. Ne samo širitev Nata, tudi širitev EU na Zahodni Balkan je dolgoročno pogoj za trajen mir in stabilnost jugovzhodne Evrope. Zaradi razlik med članicami EU na to osrednje vprašanje se že desetletij več vrtimo v začaranem krogu. Velja neka splošna maksima: države naj izpolnijo pogoje, potem pa bomo odločali o njihovem sprejemu. To se mi zdi zmotno razmišljanje. Bojim se, da bodo prihodnja leta to tudi pokazala. 

Petič.

Najbolj kompleksno vprašanje se zdi pogajanje s Srbijo. Težka in zapletena so tudi pogajanja z drugimi državami, vendar se zdi Srbija še poseben izziv. V veliki meri je to tudi zaradi avtokratskega vodenja države s strani predsednika Vučiča. Dostikrat sem bil kritiziran, da sem Vučiću in Srbiji preveč naklonjen. Predsedniku Vučiću ne posebaj, Srbiji pa ja. Od tega, ali bo ta država na zahdou ali vzhodu nove ločitve je odvisna naša varnost in stabilnost. Slovenija in Italija bi morali glede tega pokazati večje razumevanje.

Da ne bo nesporazuma. Stvari niso črno bele in odločitve niso lahke. Vendar se mi zdi, da smo se znašli v geopolitičnih razmerah, ko moramo videti širši kontekst. Če na te stvari pogledamo iz širšega globalnega konteksta se nam jasno pokaže potreba, da navkljub avtokratksi vladavini v Srbiji storimo vse, za njeno hitrejše približevanje Evropski Uniji. 

Ko Bruselj viha nos nad demokracijo v Srbiji in pravi, da je zato težko razmišljati o njeni evropski perspektivi, to ne pomeni nič drugega, kot darilo Ruski Federaciji in Kitajski. Mimogrede, obe velesili imata na Zahodnem Balkanu različne interese. Ruska Federacija geopolitične, Kitajska pa izrecno in samo ekonomske. Ko že omenjamo velesile in njihov vpliv moram omeniti še Turčijo, Turčija se je vedno in se bo vedno zanimala za Zahodni Balkan. Poglavitni, vendar ne edini razlog je zaščita muslimanske skupnosti na tem področju. Po mojih številnih pogovorih z Erdoganom si upam reči naslednje: če bi bila muslimanska skupnost varnostno ogrožena, bi Turčija razmišljala celo o vojaški intervenciji. 

Ne vem, če sem bil dovolj slikovit. Toda ali se vam ne zdi, da Zahodni Balkan, v aktualni geopolitiki zdaj in vse bolj postaja prostor srečanja skoraj vseh velikih sil na svetu: Združenih držav Amerije, Evropske unije, Ruske Federacije, Kitajske in Turčije, ki je regionalni velikan? Ali ni torej dovolj razvidno, da se tukaj zapleta resen geopolitični klopčič, problem, ki mu Evropska Unija posveča premajhno pozornost? Naši državi, Slovenija in Italija, ki sta v sosedstvu te regije, morata pokazati glede teh stvari nekaj več iniciative. Glede tega nimam nobenih receptov, vem pa, da se moramo o tem pogovarjat in iskati rešitve, ki bodo dovolj zgodnje in prepričljive. 

Šestič.

Glede vprašanja, ki ga bom zdaj načel in je bistveno za koncept širitve Evropske Unije vem, da pri večini vas ne bom naletel na razumevanje. Poglejmo sedanji uradni koncept širitve pobližje. Med in po imenovanju sedanje komisije Ursule von der Leyen se je uveljavil koncept, ki poleg geopolitičnega razloga in motiva za širitev navaja predvsem in zlasti takoimenovani “merit-based approach”. Kot sem skušal pojasniti doslej, približno vemo, kam to pelje. Proces širitve bo ne glede na večjo spodbudo še vedno zelo zelo počasen. Da bi se evropska komisija izvlekla iz te situacije je sedaj glasno in jasno začela govoriti o hitrejši vključitvi Črne Gore in morda Albanije. 

To se zdi mikavno in vsekakor je oportuno. Pod določenimi pogoji je to celo izvedljivo, čeprav kar se mojih ocen tiče, bolj glede Albanije kot Črne Gore. Problem Črne Gore je preveč zapleten, da bi ga omenjal v tem referatu. Nekoliko lažji je primer Albanije. Zdi se veliko bolj čist in enostaven, če bi Tirani uspelo izpolniti pogoje. Skoraj prepričan sem, da bi vključitev Albanije imela tudi veliko podporo Italije. Vendar, pa bi rad omenil enega od problemov, ki nastane s tem: ali res mislite, da bi vstop Albanije v EU, medtem ko bi Albanci v drugih državah Zahodnega Balkana ostali izven EU minil brez konsekvenc? Dvomim. Mislim, da bi se zganili Albanci na Kosovem, v Črni Gori in zlasti v Severni Makedoniji. 

Zdaj pa k konceptu, za katerega menim, da predstavlja rešitev, nima pa podpore. To je koncept paketne vključitve vseh šestih držav Zahodnega Balkana v EU. To seveda ne pomeni, da bi jih vključili proti njihovi volji ali brez izpolnjevanja elementarnih pogojev. To pomeni, da bi se do neke določene letnice, recimo 2030 tako Evropska Unija, države v regiji pripravile na širitev, potem pa bi takrat ustopile tiste, ki si to želijo in bi bile dovolj pripravljene, toda še vedno, kot rečeno, v paketu. Mimogrede, tudi širitev EU v srednjo in vzhodno Evropo leta 2004 je bila paketna širitev. Ker Romunija, Bolgarija in Hrvaška takrat niso izpolnjevale elementarnih pogojev so se priključile naknadno, vendar je bilo v osnovnem paketu kar 10 držav, če ne štejemo Vzhodne Nemčije, ki je bila priključena Zvezni republiki Nemčiji ob združitvi. 

Seveda, tudi paketna širitev ni brez težav, odprtih vprašanj in vsega tega. Toda zanjo se zavzemam za to, ker ima številne in bistvene prednosti. Te izhajajo zlasti iz poznavanje zgodovine tega prostora, zlasti novejše. Izhaja iz mentalitete ljudi, nezaupanja v institucije v državah in nezaupanja med državami, zlasti pa izhaja iz velikega nezaupanja ljudi in političnih vodstev teh držav do sedanjega koncepta širitve. 

Vem, da si je težko zamisliti, da bi ta koncept postal prevladujoč. Ko ga komu omenim v Bruslju ali evropskih prestolnicah zavije z očmi. Ne zna si predstavljati, da bi naenkrat prišlo na Evropski svet 6 novih premiejev, ali, da bi Evropska komisija dobila 6 novih komisarjev, ali da bi imeli smešne ali manj smešne zaplete z uradnimi jeziki narodov in držav na tem področju pri prevajalski službi EU. Vse to razumem. 

Toda, če pogledamo stvar iz širokega zornega kota, ugotovimo, da to ni le eden od možnih konceptov, temveč verjetno edini, s katerimi EU nedvomno zasede ta prostor in je ta prostor nedvomno prostor njene interesne sfere. Vse drugo je veliko tveganje. Bolj kot bo čas mineval, manjše bodo možnosti, da nam to uspe. 

Na koncu bi rad poudaril, da vsi pogoji in vsi bilateralni spori med državami in v regiji verjetno nikoli ne bodo docela izpolnjeni. Tako razmišljati je nezrelo. Če hočemo, da so te države del Evropske Unije, potem jih moramo sprejeti medse, tudi če kakšen pogoj ne bo izpolnjen ali če kakšen bilateralni problem ne bo rešen. 

Dame in gospodje, 

Živimo v svetu, ki je manj varen, kot je bil pred časom. To enako velja za Zahodni Balkan. Varnostne in politične razmere na Zahodnem Balkanu se slabšajo. Nekaj let po prvi paketni širitvi leta 2004, je bilo med temi ljudmi in njihovimi voditelji veliko upanja, pa tudi pripravljenosti, da bi čimprej vstopili v EU. Te vere, tega upanja zdaj ni več, volja za reforme je pošla. Zdaj vse bolj gledajo kakšne bodo alternative, če bo proces širitve še naprej tako počasen. Upam, da je vsem jasno kaj to pomeni. 

Čisto na koncu bom omenil še prav posebaj eno stvar. Nihče, zlasti pa ne države Zahodnega Balkana niso imune za sistemsko korupcijo. Moramo se zavedati, da se zdaj že nekaj časa regenerirajo in reproducirajo politična elita, ki se zgrajujejo znotraj pogojev sistemske korupcije, so neodvisni in se tudi začenjajo bati, da bi bili preganjani, če bi vstopili v EU. To samo še dodatno pojasnuje kompleksnost razmer, ki smo jim priča. Upam, da bomo zbrali dovolj politične modrosti, da se bomo vprihodnjih mesecih in letih znali prilagoditi novim geopolitičnim okoliščinam in ukrepati v našem interesu, italijanskem, slovenskem, interesu držav EU in celotnega Zahoda. 

Hvala za vašo pozornost.

Hvala za vaše vabilo, da vas lahko nagovorim. Zelo sem počaščen. Nastop pred tem  cenjenim odborom italijanskega senata je zame velik privilegij. 

Spomnim se mojega prvega neformalnega obiska italijanske zbornice in senata. To je bilo  v začetku leta 1991. Takrat sem bil eden najmlajših poslancev slovenskega parlamenta in italijanske kolege je zanimal rezultat plebiscita in njegove posledice. Slovenija se je namreč na plebiscitu 1990 odločila za samostojnost. Naši italijanski prijatelji so tedaj želeli vedeti, kam vse to vodi. Le malo kdo je takrat hotel vedeti, da bo razpad Jugoslavije pomenil 5 letno krvavo vojno na Zahodnem Balkanu. 

Dame in gospodje,

Z Italijo nas ne povezujejo samo iskrene želje za dobro sosedstvo in prijateljstvo ter skupno evropsko prihodnost. Povezuje nas tudi naša iskrena skrb za razvoj razmer na Zahodnem Balkanu. Obe državi imata zelo podobna stališča glede nujnosti širitve Evropske unije na Zahodni Balkan. Zaradi te teme ste me nazadnje povabili, da vas nagovorim. Pri tem vas želim opozoriti, da ne govorim v imenu Republike Slovenije in da imam glede nekaterih vprašanj svoja, drugačna stališča, na kar bom tudi opozoril. 

Z Zahodnim Balkanom se ukvarjam 35 let in ga dobro poznam. Poznam ljudi, njihove navade, jezik, mentaliteto, njihove stare in nove spore, nezaceljenje vojne rane in željo po lepšem življenju. Poznam voditelje in kot premier in predsednik republike sem si 15 let prizadeval za mir, varnost in evropsko perspektivo Zahodnega Balkana. 

S sosednjo Hrvaško sem po 18 letih incidentov uredil mirno vprašanje po mirni poti in s pogodbo. Zavzemal sem se za priznanje Kosova, a kot premier normaliziral odnose s Srbijo. Leta 2010 sem sprožil iniciativo Brdo-Brijuni, ki vsako leto enkrat ali dvakrat združi vse balkanske voditelje za iskren pogovor o skupnih vprašanjih. Vse te izkušnje mi omogočajo, da si ustvarim tudi lastno mnenje o nekaterih bistvenih vprašanjih za razvoj regije, njeno varnost in stabilnost,  način urejanja dvostranskih in večstranskih vprašanj, širitev Nata in Evropske unije in vpliv tujih velikih sil. 

Nimam utvar, da so vse moje ocene o razmerah točne in predlog politik EU in Nata najboljši, vendar se mi zdi, da si ta visoki odbor ne zasluži, da bi v svojem govoru ponavljal že znane in stare zamisli. Zato bom podal nekaj svoji osebnih ocen in stališč.

Dame in gospodje, 

V začetku decembra lanskega leta je v Strasbourgu prisegla nova Evropska komisija. Znova jo vodi Ursula von der Leyen, med novostmi v komisiji pa je nov resor za širitev. Vodi ga Marta Kos, slovenka. Obstaja prevladujoče mnenje, da bi zaradi novih geopolitičnih razmer, zlasti ruske agresije na Ukrajino, do ustanovitve novega resorja za širitev prišlo v vsakem primeru. S to oceno se ne strinjam. Resor za širitev je bilo in ostaja najprej in predvsem sporočilo Ukrajini in Ruski Federaciji, da Bruselj vidi Ukrajino v svoji interesni sferi. Bruselj bo storil vse, da se v skladu z njeno željo čimprej pridruži Evropski Uniji. To je seveda povsem legitimna ocena in odločitev. 

Problem, ki ga vidim je naslednji. Ustvarja se dvomljiv vtis, da je nastal resor za širitev in s tem ambicija za širitev EU tudi na Zahodni Balkan, in da bomo zdaj priča hitrejšemu procesu. Do neke mere je to res, vendar ostajam pri oceni, da je resor za širitev ustanovljen zlasti zaradi Ukrajine in ne Zahodnega Balkana, saj je nenazadnje v portfelju resorja poudarjena obnova Ukrajine in da širitev na Zahodni Balkan ne bo res nujno bistveno hitrejša. 

Da se absloutno in dobro razumemo. Vse to je v redu, Ukrajina je utemeljeno v fokusu. Toda mi se danes, v tej razpravi ukvarjamo z Zahodnim Balkanom in je prav, da si glede  namer Evropske Unije glede širitve na Zahodni Balkan nalijemo čistega vina. 

Prvič. 

Glede širitve Zahoda na prostor Zahodnega Balkana je bil, hvala bogu, vsaj Nato hitrejši kot EU. Severna Makedonija, Črna Gora in Albanija so članice Nata. Moja ocena je, da je širitev Nata v te tri države na Zahodnem Balkanu, ter prisotnost Natovih vojaških sil v okviru zagotavljanja miru in stabilnosti v Bosni in Hercegovini in na Kosovu najpomembnejši element stabilnosti, varnosti in uveljavljanja interesov Zahoda na Zahodnem Balkanu. 

Glede širitve Nata naj dodam, da bi si bilo potrebno aktivno prizadevat, da bi kot naslednja članica zveze bila sprejeta tudi Bosna in Hercegovina. O zapletenosti razmer, ki to zdaj onemogočjo bomo govrili v nadaljevanju. Tu mislim zlasti na drugačno stališče Republike Srbske ter njenega predsednika Milorad Dodika ter izjemen, neposreden vpliv Vladimirja Putina med Srbi v Bosni in Hercegovini. Deluje kot njihov zaščitnik. 

Naj vam v tem smislu glede tega vprašanja povem mojo izkušnjo s predsednikom Putinom. Leta 2016 sem ga povabil, da se skupaj pookloniva padlim ruskim vojakom v času prve svetovne vojne v Sloveniji. Na poti iz Vršiča v Ljubljano sva se pogovarjala o širitvi Nata na Zahodni Balkan. Putin mi je zelo resno dejal: “ne bom ponovil napake, da bi podcenil vstop balkanskih držav v NATO. Če vprašate Rusijo se to ne bo več zgodilo.”.

K Rusiji in njenem vplivu se bomo kasneje še vrnili. 

Drugič.

Širitev EU na Zahodni Balkan je v velikem zastoju. Ne dvomi v iskrenost Evropske komisije in novega predsednika Evropskega sveta Koste, ki je decembra po srečanju z voditelji zahodnobalkanskih držav izjavil, da je širitev EU na Zahodni Balkan ena od prioritet Evropske unije. Toda po koncu mandata Jean-Claude Juncker, ki je odkrito nasprotoval tej prioriteti se žal v zadnjih 5 Letih vodenja komisije s strani Ursule von der Leyen ni bistevno spremenilo. Pravim, da verjamme, da se sedaj bo. Toda, in to poudarjam, gre za vprašanje časa. V tej geopolitični situaciji je hitrost procesa širitve postala bistvenega pomena. Če bomo zamudili momentum, se bomo znašli v situaciji, ki je ne bomo več zlahka obvladali. 

Hrvaška je vstopila v Evropsko Unijo julija 2013. Mineva skoraj 12 let od zadnje širitve na Zahodni Balkan. To se zdi neverjetno. Če pogledamo evropski zemljevid vidimo sredi Evropske Unije poleg Švice še eno luknjo, Zahodni Balkan. Toda za razliko od Švice, ki ne želi postati članica EU, si Zahodni Balkan to želi, vendar se v bistvu glede tega ne dogaja kaj velikega in bistvenega. Verjamem, da se bo zdaj ta porces pospešil, vendar znova poudarjam oceno, da gre za vprašanje časa: ali bo vse skupaj dovolj hitro, da zavaruje mir ali pa nepovraten odločilni vpliv tujih velikih sil, zlasti Rusije in Kitajske, pa tudi Turčije, če bi bila ogrožena muslimanska skupnost na tem področju. 

Tretjič.

Agresija Ruske Federacije na Ukrajino bo imela velike posledice za razvoj odnosov med Evropsko Unijo in Rusijo po koncu vojne. O tem se, če boste tako želeli, lahko pogovarjamo v nadaljevanju. Za potrebe mojega referata pa sta bistveni dve oceni,

1. Rusija se je že sistematično in strukturno iz Zahoda politično, gospodarsko in vojaško obrnila na Vzhod in bo kljub morebitni normalizicaiji odnosov z EU in Zahodom bolj ali manj tam dolgo časa tudi ostala.
2. Ena od poglavitnih posledic vojne v Ukrajini bo nova delitev med Vzhodom in Zahodom Evrope. Meja bo potekala tako, da bodo na zahodu evropske demokratične države, članice EU, Nata in tiste, ki si to želijo postati, na vzhodu pa bodo v ruski interesni sferi avtokratske države, ki bodo politično in gospodarsko odvisne od Rusije. V bistvu bomo imeli opravka z novim berlinskim zidom med zahodom in vzhodom, ne da bi bil to zares zid iz betona. 

Zdaj pa, kar je bistveno za našo razpravo o Zahodnem Balkanu. Kje bo tekla ta meja, med Zahodom in Vzhodom na zahodnem Balkanu, če ne bodo v kratkem vse države v regiji članice EU? Na primer, da izven tega procesa včlanitve v EU za dlje ali za vedno ostane Srbija. To je verjetno ena najbolj strateških vprašanj aktualnih razmer na Zahodnem Balkanu. Glede na neformalen in formalen vpliv Srbije v Bosni in Hercegovini, na severu Kosova, v Črni Gori pa tudi v Severni Makedoniji, je popolnoma jasno, da bi daljše odlašanje s sprejemom Srbije v EU dolgoročno tvegali strukturno nestabilnost Zahodnega Balkana. Če bi Srbija bila dolgoročno v Ruski interesni sferi bi to pomenilo slab znak za mir in varnost regije, pa tudi celotne Evrope. 

Četrtič.

Strinjam se, da mora Evropska Unija vztrajati pri tem, da morajo države kandidatke za članstvo v EU izpolnjevati določene pogoje. Toda roko na srce, ta poglavitni princip je v zadnjih več kot desetih letih zelo malo pripomogel k stvarnim reformam v državah članice in samemu procesu širitve EU na Zahodni Balkan. 

Glede tega bi rad bil brutalno iskren. Med 27 državami članicami EU ni enotnega stališča glede nujnosti hitre širitve na Zahodni Balkan. V bistvu, je za mnoge dovolj dobro, če v regiji vladata mir in relativna stabilnost. Če bi lahko tem državam kdo zagotovil, da bosta ta mir in stabilnost trajna, jih v bistvu širitev EU na Zahodni Balkan sploh ne bi zanimala. 

Toda to je zelo, zelo zgrešeno razmišljanje. Ne samo širitev Nata, tudi širitev EU na Zahodni Balkan je dolgoročno pogoj za trajen mir in stabilnost jugovzhodne Evrope. Zaradi razlik med članicami EU na to osrednje vprašanje se že desetletij več vrtimo v začaranem krogu. Velja neka splošna maksima: države naj izpolnijo pogoje, potem pa bomo odločali o njihovem sprejemu. To se mi zdi zmotno razmišljanje. Bojim se, da bodo prihodnja leta to tudi pokazala. 

Petič.

Najbolj kompleksno vprašanje se zdi pogajanje s Srbijo. Težka in zapletena so tudi pogajanja z drugimi državami, vendar se zdi Srbija še poseben izziv. V veliki meri je to tudi zaradi avtokratskega vodenja države s strani predsednika Vučiča. Dostikrat sem bil kritiziran, da sem Vučiću in Srbiji preveč naklonjen. Predsedniku Vučiću ne posebaj, Srbiji pa ja. Od tega, ali bo ta država na zahdou ali vzhodu nove ločitve je odvisna naša varnost in stabilnost. Slovenija in Italija bi morali glede tega pokazati večje razumevanje.

Da ne bo nesporazuma. Stvari niso črno bele in odločitve niso lahke. Vendar se mi zdi, da smo se znašli v geopolitičnih razmerah, ko moramo videti širši kontekst. Če na te stvari pogledamo iz širšega globalnega konteksta se nam jasno pokaže potreba, da navkljub avtokratksi vladavini v Srbiji storimo vse, za njeno hitrejše približevanje Evropski Uniji. 

Ko Bruselj viha nos nad demokracijo v Srbiji in pravi, da je zato težko razmišljati o njeni evropski perspektivi, to ne pomeni nič drugega, kot darilo Ruski Federaciji in Kitajski. Mimogrede, obe velesili imata na Zahodnem Balkanu različne interese. Ruska Federacija geopolitične, Kitajska pa izrecno in samo ekonomske. Ko že omenjamo velesile in njihov vpliv moram omeniti še Turčijo, Turčija se je vedno in se bo vedno zanimala za Zahodni Balkan. Poglavitni, vendar ne edini razlog je zaščita muslimanske skupnosti na tem področju. Po mojih številnih pogovorih z Erdoganom si upam reči naslednje: če bi bila muslimanska skupnost varnostno ogrožena, bi Turčija razmišljala celo o vojaški intervenciji. 

Ne vem, če sem bil dovolj slikovit. Toda ali se vam ne zdi, da Zahodni Balkan, v aktualni geopolitiki zdaj in vse bolj postaja prostor srečanja skoraj vseh velikih sil na svetu: Združenih držav Amerije, Evropske unije, Ruske Federacije, Kitajske in Turčije, ki je regionalni velikan? Ali ni torej dovolj razvidno, da se tukaj zapleta resen geopolitični klopčič, problem, ki mu Evropska Unija posveča premajhno pozornost? Naši državi, Slovenija in Italija, ki sta v sosedstvu te regije, morata pokazati glede teh stvari nekaj več iniciative. Glede tega nimam nobenih receptov, vem pa, da se moramo o tem pogovarjat in iskati rešitve, ki bodo dovolj zgodnje in prepričljive. 

Šestič.

Glede vprašanja, ki ga bom zdaj načel in je bistveno za koncept širitve Evropske Unije vem, da pri večini vas ne bom naletel na razumevanje. Poglejmo sedanji uradni koncept širitve pobližje. Med in po imenovanju sedanje komisije Ursule von der Leyen se je uveljavil koncept, ki poleg geopolitičnega razloga in motiva za širitev navaja predvsem in zlasti takoimenovani “merit-based approach”. Kot sem skušal pojasniti doslej, približno vemo, kam to pelje. Proces širitve bo ne glede na večjo spodbudo še vedno zelo zelo počasen. Da bi se evropska komisija izvlekla iz te situacije je sedaj glasno in jasno začela govoriti o hitrejši vključitvi Črne Gore in morda Albanije. 

To se zdi mikavno in vsekakor je oportuno. Pod določenimi pogoji je to celo izvedljivo, čeprav kar se mojih ocen tiče, bolj glede Albanije kot Črne Gore. Problem Črne Gore je preveč zapleten, da bi ga omenjal v tem referatu. Nekoliko lažji je primer Albanije. Zdi se veliko bolj čist in enostaven, če bi Tirani uspelo izpolniti pogoje. Skoraj prepričan sem, da bi vključitev Albanije imela tudi veliko podporo Italije. Vendar, pa bi rad omenil enega od problemov, ki nastane s tem: ali res mislite, da bi vstop Albanije v EU, medtem ko bi Albanci v drugih državah Zahodnega Balkana ostali izven EU minil brez konsekvenc? Dvomim. Mislim, da bi se zganili Albanci na Kosovem, v Črni Gori in zlasti v Severni Makedoniji. 

Zdaj pa k konceptu, za katerega menim, da predstavlja rešitev, nima pa podpore. To je koncept paketne vključitve vseh šestih držav Zahodnega Balkana v EU. To seveda ne pomeni, da bi jih vključili proti njihovi volji ali brez izpolnjevanja elementarnih pogojev. To pomeni, da bi se do neke določene letnice, recimo 2030 tako Evropska Unija, države v regiji pripravile na širitev, potem pa bi takrat ustopile tiste, ki si to želijo in bi bile dovolj pripravljene, toda še vedno, kot rečeno, v paketu. Mimogrede, tudi širitev EU v srednjo in vzhodno Evropo leta 2004 je bila paketna širitev. Ker Romunija, Bolgarija in Hrvaška takrat niso izpolnjevale elementarnih pogojev so se priključile naknadno, vendar je bilo v osnovnem paketu kar 10 držav, če ne štejemo Vzhodne Nemčije, ki je bila priključena Zvezni republiki Nemčiji ob združitvi. 

Seveda, tudi paketna širitev ni brez težav, odprtih vprašanj in vsega tega. Toda zanjo se zavzemam za to, ker ima številne in bistvene prednosti. Te izhajajo zlasti iz poznavanje zgodovine tega prostora, zlasti novejše. Izhaja iz mentalitete ljudi, nezaupanja v institucije v državah in nezaupanja med državami, zlasti pa izhaja iz velikega nezaupanja ljudi in političnih vodstev teh držav do sedanjega koncepta širitve. 

Vem, da si je težko zamisliti, da bi ta koncept postal prevladujoč. Ko ga komu omenim v Bruslju ali evropskih prestolnicah zavije z očmi. Ne zna si predstavljati, da bi naenkrat prišlo na Evropski svet 6 novih premiejev, ali, da bi Evropska komisija dobila 6 novih komisarjev, ali da bi imeli smešne ali manj smešne zaplete z uradnimi jeziki narodov in držav na tem področju pri prevajalski službi EU. Vse to razumem. 

Toda, če pogledamo stvar iz širokega zornega kota, ugotovimo, da to ni le eden od možnih konceptov, temveč verjetno edini, s katerimi EU nedvomno zasede ta prostor in je ta prostor nedvomno prostor njene interesne sfere. Vse drugo je veliko tveganje. Bolj kot bo čas mineval, manjše bodo možnosti, da nam to uspe. 

Na koncu bi rad poudaril, da vsi pogoji in vsi bilateralni spori med državami in v regiji verjetno nikoli ne bodo docela izpolnjeni. Tako razmišljati je nezrelo. Če hočemo, da so te države del Evropske Unije, potem jih moramo sprejeti medse, tudi če kakšen pogoj ne bo izpolnjen ali če kakšen bilateralni problem ne bo rešen. 

Dame in gospodje, 

Živimo v svetu, ki je manj varen, kot je bil pred časom. To enako velja za Zahodni Balkan. Varnostne in politične razmere na Zahodnem Balkanu se slabšajo. Nekaj let po prvi paketni širitvi leta 2004, je bilo med temi ljudmi in njihovimi voditelji veliko upanja, pa tudi pripravljenosti, da bi čimprej vstopili v EU. Te vere, tega upanja zdaj ni več, volja za reforme je pošla. Zdaj vse bolj gledajo kakšne bodo alternative, če bo proces širitve še naprej tako počasen. Upam, da je vsem jasno kaj to pomeni. 

Čisto na koncu bom omenil še prav posebaj eno stvar. Nihče, zlasti pa ne države Zahodnega Balkana niso imune za sistemsko korupcijo. Moramo se zavedati, da se zdaj že nekaj časa regenerirajo in reproducirajo politična elita, ki se zgrajujejo znotraj pogojev sistemske korupcije, so neodvisni in se tudi začenjajo bati, da bi bili preganjani, če bi vstopili v EU. To samo še dodatno pojasnuje kompleksnost razmer, ki smo jim priča. Upam, da bomo zbrali dovolj politične modrosti, da se bomo vprihodnjih mesecih in letih znali prilagoditi novim geopolitičnim okoliščinam in ukrepati v našem interesu, italijanskem, slovenskem, interesu držav EU in celotnega Zahoda. 

Hvala za vašo pozornost.