Govor predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar na otvoritvi razstave »Svet v barvah – slovensko slikarstvo 1848 – 1918«

Skupinska fotografija obeh predsednikov s soprogo in soprogom

  1. januar 2025, galerija Belvedere na Dunaju

Spoštovani predsednik Alexander van der Belen.
Spoštovana gospa Stella Rollig, generalna direktorica Avstrijske galerije Belvedere.
Spoštovana dr. Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije.
Spoštovani visoki gostje, dame in gospodje.
Kadarkoli v svetu zazveni Koračnica Radetzkega, nas spomni, da je bil feldmaršal častni
prebivalec Ljubljane v času, ko se je ob glasbi sredi 19. stoletja razcvetela tudi slovenska
likovna umetnost. Zgodba spomina na feldmaršala je nenavadno lepa – in kjerkoli na
svetu slišijo njegovo ime, ne pomislijo na njegove vojaške uspehe, ampak najprej na
glasbo. V Ljubljani pa se s posebno pozornostjo spomnimo, da je odprl svoj grajski park
za meščane ter s tem ustvaril jedro največjega mestnega parka. Ko pomislim na
ljubljanski Tivoli, vidim pogled od Narodne galerije mimo Moderne galerije proti
feldmaršalovemu dvorcu, v katerem je danes mednarodni grafični center.

Predsednica Pirc Musar se je srečala z avstrijskim predsednikom Van der Bellnom

Slikar Anton
Karinger – nekaj njegovih del lahko vidimo na tej razstavi – je bil v mladosti oficir v
feldmaršalovi vojski in je zanj upodobil tivolski dvorec, ki si ga je Radetzky ogledoval pred
selitvijo v Ljubljano. Zlata ura, ki jo je dobil od feldmaršala v zahvalo, je razstavljena v
Narodnem muzeju Slovenije. Upodobitev dvorca s parkom, odprtim za meščane, pa je
celo v naši družinski zbirki. Kupljena prav tu, v dunajskem Dorotheumu.
V spominu na Radetzkega je umetnost premagala vojskovanje. Maršalov ni več, meje
držav se menjajo, umetnost pa ostaja temeljna identiteta Evrope.

Predsednica republike in generalni sekretar OVSE


Hvaležni smo vsem strokovnjakom iz Avstrije in Slovenije, ki nam s pripravo današnje
razstave kažejo vso prepletenost usod naših prednikov in pahljačo likovne ustvarjalnosti.
Umetnine Ivane Kobilce, Ivana Groharja, Riharda Jakopiča, Matije Jame in Mateja
Sternena bodo govorile same zase. Vsi ti umetniki se vračajo na Dunaj, ki je bil tako ali
drugače njihov prvi cilj na slikarski karierni poti. Dunaj je bil stoletja za Slovence mesto,
kjer si pridobil najvišjo možno izobrazbo in naredil kariero. Na Dunaju je o svojih
logaritmih predaval matematik in vojak Jurij Vega. Dunaj: tja je mecen slovenske
znanosti in umetnosti baron Žiga Zois poslal na študij svojega tajnika Jerneja Kopitarja, ki je sčasoma postal cesarski bibliotekar in največji lingvist slovanskih jezikov. Dunaj, kjer je
slovenskega fizika Jožefa Stefana kot univerzitetnega profesorja nasledil Ludwig
Boltzmann, stric tu razstavljene slikarke Henrike Šantel. Dunaj, ki je dal pravno izobrazbo
največjemu slovenskemu pesniku Francetu Prešernu – in na isti fakulteti 200 let kasneje
tudi meni pravni doktorat.

Srečanje slovenske delegacije in delegacije OVSE
Pohvalimo lahko še izvrsten katalog. Barve sončne strani Alp in Jadrana žarijo kot Veliki
Klek – Grossglockner na panoramah Marka Pernharta ali obraz gospe Frušić in Sternenov
rdeči parazol.
Razstava prinaša svetlobo in barve vsem generacijam: Dunajčanom, rojakom, ki tu
študirajo ali žive, sonarodnjakom na Koroškem in Štajerskem, obiskovalcem Avstrije, in
tistim, ki tu, v Belvederu, iščejo Klimtov Poljub.
Posebej nas veseli, da bomo za vse, ki se vsak dan sprehajajo ob Fabianijevi Artariji in
Uraniji ali ob Plečnikovi Zacherlovi hiši, odpirali dodatne več kot lepe razglede z
Belvedera – kajti videti lépo ni le razgled, je duhovna kategorija. Z Dunaja lepi razgledi in
verzi študenta nekdanje prestolnice Franceta Prešerna potrjujejo sodelovanje vseh, ki v
srcu dobro mislimo: dobrih sosedov in dobrih mejakov.