Maribor: 4. oktober 2025.

Foto: Rade Bakračević – ŠTAJERSKE NOVICE.

Njegova svetost, patriarh srbski gospod Porfirije,

Njegova prevzvišenost episkop buenosajreski i južno-centralno ameriški gospod Kiril, administrator eparhije zagrebaško – ljubljanske eparhije,

spoštovani arhiereji, 

spoštovani jerej Savo Kosojević, prvi paroh u Mariboru,

spoštovani jerej Milan Jovanović, drugi paroh u Mariboru,

spoštovani drugi visoki gosti,

dame in gospodje,

Prisrčno pozdravljeni. Doletela me je izjemno velika čast, da lahko spregovorim pred tako eminentim zborom ob tako veličastnem dogodku, kot je posvetitev pravoslavnega hrama sv. Cirila in Metoda v Mariboru. Zato se za povabilo in izkazano zaupanje še posebej zahvaljujem.

Da bi lažje razumeli pomen jutrišnjega dogodka, se moramo vrniti nekoliko nazaj, v preteklost. Preteklost, ki je tudi za pravoslavno skupnost v Mariboru bila največkrat bridka in trpka. Vezi med pravoslavno vero in slovenskim prostorom segajo v čas slavne dinastije Celjskih grofov in knezov, v prvo polovico 15. stoletja. V čas, ko se je zadnji celjski knez Ulrik II. poročil s Katarino Kantakuzino Branković in je ta s svojim spremstvom in pravoslavnimi duhovniki živela na celjskem dvoru. In prav ta vez med Katarino in Ulrikom je v zgodovinskem spominu obeh narodov postala simbol povezovanja in sodelovanja. Ne smemo pozabiti tudi uskoških priseljencev na območje Bele krajine, ki so se tamkaj stalno naselili in branili krščansko tradicijo pred turškimi napadalci, ob tem pa ponosno ohranili svojo pravoslavno vero.

Tukaj, v Mariboru, se sicer prebivalci pravoslavne veroizpovedi pred prevratom leta 1918 pojavljajo zelo poredkoma. Zanimivo pa je, da se kot prvi pravoslavni duhovnik v Mariboru že leta 1915 omenja Miloš Končarevič, ki je služboval kot kaznilniški duhovnik. Ustanovitev nove skupne Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (nekoliko kasneje preimenovane v Jugoslavijo) je okoliščine občutno spremenila. Tudi v Maribor so se pogostoje pričeli naseljevati obrtniki, trgovci, predvsem pa orožniki, vojaški častniki in cariniki pravoslavne veroizpovedi s svojimi družinami. Duhovnik Končarević je pred svojo premestitvijo leta 1921 dosegel preureditev sobe na mariborski realki v skromno kapelo. V mestu pa je stalno bilo, vsaj v prvih letih po I. svetovni vojni, na služenju obveznega vojaškega roka prisotnih tudi do 2.000 vojakov pravoslavne veroizpovedi. Prav zato se zdi samoumevno, da sta naslednja dušna pastirja, tako Petar Trbojevič (od 1921 – takrat je začela delovati tudi pravoslavna cerkvena občina) kot Simon Ivošević (od 1936), bila vojaška duhovnika. Število pravoslavnih vernikov (v letu 1923 so jih našteli okoli 500) se je krepilo tudi s prestopi katoliških Slovencev v pravoslavje. Z novim duhovnikom so v eni od slavnostnih sob vojašnice v Melju uredili tudi nove, nekoliko večje prostore za izvajanje bogoslužja. Skromno opremljeno kapelo so posvetili sv. bratoma Cirilu in Metodu.

Ker imamo danes v naši sredi Njegovo svetost patriarha srbskega Porfirija, bo zagoto zanimiv podatek, da je bil prvi srbski patriarh, ki je obiskal Maribor, njegova svetost patriarh Dimitrije. V Maribor je prispel z osebnim vlakom v soboto 24. 9. 1927 popoldne (torej čez dve leti bo minilo okroglih 100 let). Na kolodvoru sta visokega gosta pozdravila takratni veliki župan dr. Schaubach in podžupan dr. Lipold, nato pa so se skupaj s škofijskim avtomobilom odpeljali v vojašnico v Melju. Tu ga je v ornatu sprejel protojerej Trbojević, nato so pričeli z zahvalnim bogoslužjem. Po tem se je patriarh odpeljal v škofijski dvorec, kjer ga je sprejel njegov gostitelj, škof dr. Andrej Karlin. Tu je tudi prenočil. Njegova svetost patriarh si je naslednji dan s posebnim zanimanjem ogledal tudi katoliško bogoslužje v mariborski stolnici, sledil je slavnostni banket, nato pa se je odpeljal z vlakom proti Celju. V časopisju so ob zaključku visokega obiska zapisali: “Milosrčni nastop odličnega gosta in gostoljubnost gostitelja dr. Karlina sta napravila v Mariboru najboljši vtis.”

Verjamem, da bodo naši občutki ostali enaki tudi ob tokratnem obisku njegove svetosti patriarha Porfirija.

Že od samega začetka se je pričela agitacija za zbiranje prostovoljnih prispevkov za gradnjo novega hrama. Prva opcija je sicer bila preureditev stare minoritske samostanske cerkve, ki je takrat stala v kompleksu Dravske vojašnice, danes pa v njej deluje Lutkovno gledališče. Vseskozi so iskali tudi primerno zemljišče za novogradnjo. Tako je leta 1930 cerkvena občina za gradnjo novega pravoslavnega hrama brezplačno od mariborske občine pridobila eno najlepših zemljišč v mestu na tedanjem Jugoslovanskem trgu (danes Trg generala Maistra). Zaradi odločnega nasprotovanja nekaterih posameznikov klerikalnega prepričanja, so z gradnjo hrama, ki so ga poimenovali po sv. knezu Lazarju, pričeli šele 12.08.1934 s posvetitvijo temeljnega kamna, ki ga je izvršil tedanji, zelo sposoben zagrebški mitropolit Dositej. Načrte za hram je izdelal, tako kot za tista v Ljubljani in Celju, znani srbski arhitekt Momir Korunović v istem, srbsko-bizantinskem stilu, vse tri so si bile zelo podobne in so spominjale na srbske cerkve iz 14. stoletja, še posebej na Gračanico. Junija 1939 je bila zunanjost hrama končana, a svojega popolnega dokončanja in posvetitve ni dočakal.

Ob okupaciji Maribora s strani nemških nacističnih sil, je bil hram brutalno porušen in praktično izbrisan iz obličja zemlje. Po miniranju so rušilna dela morali dokončati mariborski meščani, med njimi tudi katoliški duhovniki, takrat zaprti v meljski vojašnici.

Po vojni nova komunistična oblast cerkvi ni bila naklonjena. Zemljišče je bilo nacionalizirano. Tako so pravoslavni verniki dolgo časa uporabljali začasne prostore, meddrugim so nekaj časa souporabljali evangeličansko cerkev na Trubarjevi ulici, nato pa so bogoslužja opravljali v majhni muzejski kapelici. Ves ta čas so si pomagali z gostujočimi duhovniki iz Zagreba, Varaždina in Celja. Kljub temu je vera vztrajala — v družinah, v molitvah in v skromnih kapelah. Zaradi teh vztrajnih vezi je skupnost tudi po osamosvojitvi Slovenije postopoma obnovljala svojo prisotnost. Kot pravna oseba je bila Pravoslavna cerkvena občina v Mariboru formalno ponovno registrirana 21. junija 1995.

V zadnjih dveh desetletjih je skupnost naredila nove korake k trajni duhovni prisotnosti v mestu. Leta 2005 je ponovno dobila sta stalnega paroha – očeta Savo Kosojevića (leta 2015 se mu je pridružil še drugi paroh oče Milan Jovanović). To je med vernike prineslo novo dinamiko. Leto kasneje so odkupili nekdanjo zgradbo mariborskega vodovoda na Tržaški 13, ki je postala kraj rednega bogoslužja, verskega izobraževanja in druženja. Nato pa je cerkvena občina pridobila v neposredni bližini pridobila še dovolj veliko zemljišče za gradnjo novega hrama.

Zato v jutrišnji dan skupaj stopamo z globoko hvaležnostjo, kajti v Mariboru bo v zgradbi nekdanjega vodovoda posvečen pravoslavni hram sv. Cirila in Metoda. Svetnikov, ki simbolično povezujeta ne le dve veji iste krščanske cerkve, pač pa tudi slovanske narode in s tem seveda tudi slovenskega in srbskega. Prav tako to poimenovanje predstavlja neprecenljivo in trdno vez s preteklostjo – kot že rečeno, tudi prva pravoslavna kapela v meljski vojašnici je bila posvečena tema dvema velikima slovanskima apostoloma.

Tega pomembnega dogodka ne gre jemati le še kot eno posvetitev stavbe – gre za veliko več. Z njo namreč obnavljamo vez med preteklostjo in prihodnostjo pravoslavne skupnosti v mestu ter tudi navzven potrjujemo, da ste tudi pravoslavni verniki pomemben del verskega utripa in nepogrešljiv člen življenja v mestu ob Dravi nasploh.

Sanje, prošnje, molitve in prizadevanja mnogih rodov so se tako združile v konkretno dejanje. Z zidovi tega hrama ne gradimo le strehe nad glavami — gradimo prostor, kjer se bo rodila nova duhovna zgodba: kraj, kjer se krstijo otroci, kjer se sklepajo poroke, kjer verniki iščejo tolažbo v težkih trenutkih in hvaležnost v časih veselja.

Dovolite mi, da s tega mesta posebno zahvalo izrečem vsem, ki so se zavzeli za ta cilj — vernikom, obema duhovnikoma, donatorjem, cerkvenim in lokalnim oblastem ter vsem drugim, ki so omogočili, da je ta projekt sploh bilo moč izvesti. Brez njihovega žrtvovanja in predanosti danes ne bi bili tukaj. Predlagam, da vsem, ki so vztrajali, ki so v tem projektu darovali svoje sposobnosti in svoje srce, izrazimo hvaležnost s posebno močnim aplavzom.

Hram naj bo odprt za vsakogar, ki išče Boga, pogovor ali pomoč. Naj bo prostor medsebojnega spoštovanja in dialoga — znak, da lahko v Mariboru sobivajo in mesto bogatijo različne kulturne in duhovne tradicije. Naj bo tudi most — do starejših generacij, ki so ohranile vero, in do mladih, ki bodo nadaljevale delo, molitev in skrb za skupnost. Naj bo ta hram znamenje upanja in molitve, naj izžareva mir in ljubezen vsem generacijam, ki se bodo sprehodile skozi njegova vrata. Danes, ko je mir v svetu tako zelo ogrožen, je razmislek o tem še kako potreben in pomemben. Ko vojna grozodejstva pustošijo v Ukrajini, Gazi, na afriški celini in tudi drugod, ko najbolj trpijo preprosti ljudje, tudi ničesar krivi otroci.

Takšni dogodki, kot je današnji, krepijo mir, povezovanje, sodelovanje. So priložnost, ko lahko poudarimo različnosti in enakopravno sobivanje ljudi ne glede na raso, spol, jezik ali veroizpoved posameznika. Ko to dosežemo, pomeni največjo zmago v življenju. Vsem nam želim, da bi v naših življenjih bilo takšnih zmag, kot je današnja, še veliko več. Prepričan sem, da potem tudi zmag na vojnih poljih ne bi potrebovali.

Želim si, da bi tudi pravoslavni verniki v mojem mestu, v Celju, tudi kmalu prišli do podobne pridobitve – namreč tudi tam je nemški nacistični okupator takoj po svojem prihodu v mesto aprila 1941 pravoslavni hram sv. Save porušil do tal.

Očetu Savi se še enkrat zahvaljujem za povabilo in bi mu v spomin na današnjo slavnostno akademijo rad izročil skromno pozornost, lani izšel prevod moje skrajšane doktorske dizertacije o zgodovini pravoslavne cerkve v Sloveniji med obema vojnama. Vam vsem skupaj pa se zahvaljujem za pozornost.