Petanjci, 13. oktober 2026

 Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija je v petek, 9. oktobra, v Vrtu spominov in tovarištva v  Petanjcih priredila zaključno slovesnost tradicionalnega literarnega natečaja. 

Nekoč udeleženec natečaja, danes mentor osnovnošolcem 

Tudi letos je Ustanova v Tednu otroka pozdravila mlade, ki so se odzvali povabilu in  sodelovali na literarnem natečaju Moja domovina praznuje v Vranovem ogračeku mladih  talentov oziroma žetve, kakor dogodek poimenujejo. Namenjen je nadarjenim učencem  osnovnih šol in dijakom srednjih šol. 

Letošnji literarni natečaj je bil povezan z dvema pomembnima dogodkoma: 30-letnico  ustanovitve fundacije in 35. obletnico samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Slavnostni govornik prireditve je bil Nino Gumilar, ki se je na prvi literarni natečaj z  naslovom Sprehajal sem se po Vrtu spominov in tovarištva, razpisan v šolskem letu  2009/10, prijavil s prispevkom kot študent Filozofske fakultete Univerze v Mariboru,  čeprav je bil literarni natečaj namenjen osnovnošolcem in srednješolcem. Danes je  učitelj slovenščine in svoje nadarjene učence spodbuja k sodelovanju na literarnih  natečajih. 

Povedal je, da je v Vrt prihajal že kot osnovnošolec, kasneje kot študent, danes pa kot  učitelj in mentor mladim. In vsakič ga doživlja nekoliko drugače. Veseli ga, da je spoznal  častnega člana Ustanove, akademika Antona Vratušo, še posebej zato, ker sta lahko  govorila po domače. »Človek lahko govori o velikih zgodovinskih dogodkih, o vojnah, miru,  svobodi, Evropi in svetu – toda najgloblje stvari pogosto razumemo šele takrat, ko jih  znamo povedati v svojem jeziku, s svojo besedo, iz svojega okolja in iz svoje osebne  izkušnje. In prav to vidim tudi v tem natečaju,« je dodal. Literarni natečaj Vranovega  ogračka mladih talentov zato zanj ni le literarni natečaj. V njegovem središču je nekaj  veliko pomembnejšega: mlad človek, ki dobi priložnost, da razmišlja, se ustavi, pogleda  zgodovino in družbo, se vpraša, kaj se dogaja okoli njega, in potem odgovori po svoje. 

Dodal je, da imajo mladi pravico povedati, kako sami vidijo, kar je bilo – in kaj želijo, da  bo. V tem vidi veliko moč literature. Pomembno se mu zdi, da pri takšnih natečajih ne  spodbujamo samo talenta za dobro pisanje, ampak tudi ustvarjalnost. Najprej mora  učenec nekaj začutiti, nato o tem razmišljati, potem zapisati in nazadnje svojo misel tudi  utemeljiti in razložiti. Šele takrat zapis postane več kot šolska naloga. Postane pričevanje  in glas. Pri tem imajo pomembno vlogo mentorji. Pomembno se mu zdi tudi, da se niti  učenci niti mentorji v Vrt niso vračali zato, da bi hlastali za potrdili, točkami ali priznanji.  Toda nagrada je pravzaprav šele posledica nečesa pomembnejšega, hvaležnosti in  ponosa, ki se slišita skozi glas mladega, razmišljujočega človeka.

»Živimo v svetu, v katerem imamo več informacij, kot smo jih imeli kadar koli prej. Mladi  lahko v nekaj sekundah pridejo do skoraj vsakega podatka. Živijo v svetu družbenih  omrežij, hitrih sporočil, podob in kratkih zapisov. Toda prav zato potrebujejo tudi prostor,  kjer se je treba ustaviti in razmisliti. Prostor, kjer ni pomembno samo, kaj si povedal,  ampak tudi, zakaj tako misliš. Prostor, kjer mlademu človeku ni treba ponavljati našega  odgovora. Lahko najde svojega,« je še povedal Gumilar. 

Zato mladim sporoča, da ne potrebujejo odraslih, ki bodo namesto njih odgovarjali na vsa  vprašanja. Potrebujejo odrasle, ki jim bomo pomagali, da bodo znali nanje odgovoriti  sami in po svoje. »Ne odgovarjajte vedno tako, kot od vas pričakujemo odrasli. Ne pišite  samo zato, da boste (o)cenjeni. Pišite zato, ker imate kaj povedati. Prihodnost je v vaših  rokah,« je zaključil svoj nagovor. 

Letos 12 prejemnikov priznanj 

Priznanja, zahvale in knjižne nagrade sta podelila podpredsednik uprave Ustanove  Ladislav Lipič in Nino Gumilar. 

Med osnovnošolci so jih prejeli Larisa Andrejek iz OŠ Gornji Petrovci (mentorica Breda  Kerčmar), Angelina Lepoša iz OŠ Šalovci (mentorica Andreja Korpič), Žan Farič iz OŠ  Tišina (mentorica Tjaša Celec), Aleksandra Zupančič iz OŠ Gornji Petrovci (mentorica  Breda Kerčmar), Ajda Kolarič iz OŠ Mala Nedelja (mentorica Sonja Ščavničar) in Tjaša Zver  iz OŠ Odranci (mentor Nino Gumilar). 

Med srednješolci pa so priznanja prejeli Urška Zavratnik in Tjaša Korošec iz Srednje  zdravstvene šole Murska Sobota (mentorici Judita Kalamar in Metka Prelog), Isabella  Elizabet Ivančić iz Ekonomske šole Murska Sobota (mentorica Janja Adanič Vratarič), Žan Gider iz Biotehniške šole Rakičan (mentorica Marjanca Ferko Omahen) ter Marjana Zver  in Pia Bračič iz Srednje šole za gostinstvo in turizem Radenci (mentorica Mateja Rožanc  Zemljič). 

Kulturni program in zahvala dolgoletni koordinatorici natečaja 

Zbrane sta nagovorila še Ladislav Lipič, podpredsednik uprave Ustanove dr. Šiftarjeva  fundacija, in Franc Horvat, župan Občine Tišina. 

Slovesnost, ki so se je udeležili mentorji, ravnateljice in ravnatelji ter pedagoški delavci,  so obogatili z branjem nagrajenih besedil natečaja. Brala sta jih učenca OŠ Tišina, Lara  Lang in Jaša Vurcer, za glasbeno obogatitev slovesnosti pa so poskrbeli dijaki Gimnazije  Murska Sobota. 

Ustanova se je ob koncu zahvalila Ireni Kumer, ki je dolga leta uspešno strokovno vodila  in koordinirala izvedbo literarnih natečajev vse od njihovega začetka ter je dolgoletna  članica Programskega sveta Ustanove. 

Nekaj izsekov nagrajenih besedil:

»Kot mlado dekle bi rada, da bi se vsi mladi zamislili, kot sem se jaz, ter se v zgodovinsko  obdobje – osamosvojitev Slovenije – tudi malce bolj poglobili. Da bi se zavedali, kakšne  so bile vrednote takrat in kakšne so sedaj, ali jih družba še ceni, kaj se je spremenilo, kaj  bi lahko spremenili mi, mladi. Kajti svet stoji na mladih, Slovenija pa potrebuje nas, mlade.  Hvaležna pa sem tudi vsem mojim prednikom, ki so se borili zanjo in nekateri žrtvovali tudi  svoja življenja.« Tjaša Zver, OŠ Odranci 

»Kaj oziroma kdo je domovina? Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da je to dežela,  v kateri se kdo rodi ali prebiva. Zame je ta razlaga preveč suhoparna in premalo osebna.  Zato sem to vprašanje zastavila mami. Rekla mi je: »Larisa, domovina je kot otrok. Lepa,  edinstvena in neponovljiva. Res je, da ni popolna. Včasih ni takšna, kot si želiš, in od nje  pričakuješ več. Kdaj celo zavidaš drugim, ker se ti zdi, da imajo vse, kar si ti želiš. A ko  pogledaš s srcem, spoznaš, da je takšna, kot je, najboljša. Edina. Tvoja.« Larisa Andrejek,  OŠ Gornji Petrovci 

»Država ima v življenju posameznika veliko vlogo. Omogoča nam šolanje, varnost in  priložnost za razvoj. Sama Slovenijo doživljam kot dom, kjer se počutim varno in sprejeto.  Verjamem, da je moja prihodnost tesno povezana s prihodnostjo države, saj bom prav  tukaj iskala zaposlitev, si ustvarila družino in prispevala k skupnosti. Včasih se vprašam,  ali so se pričakovanja ljudi ob osamosvojitvi uresničila. Menim, da delno so, saj živimo v  samostojni in demokratični državi. Po drugi strani pa se zdi, da na vrednote iz tistega časa  včasih pozabljamo. Med ljudmi je več nestrpnosti in manj povezanosti, kot bi si je želeli.  Prav zato se mi zdi pomembno, da mladi poznamo zgodovino osamosvojitve in se iz nje  učimo. Moja domovina praznuje, a zame to praznovanje ni le obujanje spominov. Je  opomin, da moramo vrednote svobode, enakopravnosti, suverenosti in demokracije vsak  dan znova živeti in jih ohranjati za prihodnje generacije.« Ajda Kolarič, OŠ Mala Nedelja 

»Še kako živ je spomin starih staršev na dni, ko so pripadniki JLA vkorakali iz Murske  Sobote v vas Gederovci ter se ustavili pri tamkajšnji trgovini. Zvečer, ko so se ugasnile luči,  so se začela obstreljevanja. V strahu za lastno življenje so stari starši, mama in teta  preživeli noč na tleh na hodniku med dvema stenama. Noč je bila zelo dolga, težka, polna  strahu in negotovosti. V strahu pred novimi boji so se zjutraj odpeljali na Petanjce, kjer sta  takrat živela prababica in pradedek. Tam so se nastanili in ostali nadaljnje tri dni. Na  srečo, kot pripoveduje dedek, so živeli blizu dr. Vaneka Šiftarja, ki jim je dal spodbudne  informacije, naj še malo potrpijo, saj se bo vojna končala, pripadniki JLA pa se bodo  predali.« Žan Gider, Biotehniška šola Rakičan 

»Menim, da imamo čudovito, majhno in zelo raznoliko državo. Ljudje najbolj cenimo mir  in svobodo. Pogosto pa nas skrbi politika, ki se obrača »po vetru«, in občutek, da se stvari  in napredek premikajo zelo počasi. Slovenija ima lahko bleščečo prihodnost, saj imamo 

znanje in dobro geostrateško lego v Evropi. Za uspeh nam manjka le malo povezanosti in  sodelovanja med seboj. Moramo pa seveda vlagati v ohranjanje narave, saj smo ena  redkih držav, ki ima skoraj vsa naravna bogastva.« Žan Farič, OŠ Tišina 

»Rodila sem se v svobodni državi. V državi, kjer lahko govorim svoj jezik, hodim v šolo in  brez strahu razmišljam o svoji prihodnosti. Zame je bila Slovenija vedno samostojna  država, nekaj povsem naravnega, kot reke, gozdovi in gore, ki jo obdajajo. Toda ko  pogledam v zgodovino, ugotovim, da je bila svoboda izborjena šele pred 35 leti. Takrat je  Slovenija naredila pogumen korak – odločila se je, da bo postala samostojna in suverena  država. Leta 1991 so ljudje verjeli, da si zaslužimo pravico, da sami odločamo o svoji  prihodnosti. Ta odločitev ni bila lahka. Kmalu po razglasitvi samostojnosti je izbruhnila  vojna, ki je trajala deset dni. Čeprav je bila kratka, je za mnoge ljudi pomenila veliko  negotovosti, strahu in poguma.« Aleksandra Zupančič, OŠ Gornji Petrovci 

»Dedek mi je pripovedoval, da je leta 1990 živel v Nunskih Grabah v Prlekiji. Takrat je imel  družino in službo, življenje pa je na prvi pogled potekalo povsem običajno. Kljub temu se  je že nekaj časa čutilo, da se pripravlja nekaj velikega. Ljudje so vse pogosteje govorili o  plebiscitu in o tem, da bodo Slovenci prvič zares odločali o svoji prihodnosti. Plebiscit  decembra 1990 se mu je močno vtisnil v spomin. Povedal mi je, da so ljudje na volišča  odhajali resno, z zavedanjem, da ne odločajo le o trenutku, ampak o prihodnosti države.« Urška Zavratnik, Srednja zdravstvena šola Murska Sobota 

»Velikokrat me vprašajo, kje se vidim čez deset let. Odgovor ni enostaven, saj je moja  prihodnost povezana s prihodnostjo države. Če bo Slovenija prostor, kjer štejeta znanje  in delo, potem tukaj z lahkoto vidim svojo prihodnost. Šolanje je tudi del naše svobode.  Imamo možnost, da izbiramo svojo pot in se izobražujemo v kateri koli smeri želimo.  Nočem biti del generacije, ki samo opazuje, kako država praznuje, ampak del tiste, ki bo  čez naslednjih petintrideset let še vedno ponosna na svobodo in bo delala za svojo  prihodnost.« Isabella Elizabet Ivančić, Ekonomska šola Murska Sobota 

»Domovina je prostor, kjer lahko kritično razmišljam, opozarjam na krivice in hkrati  verjamem, da so spremembe možne. Ni nekaj, kar praznujemo le en dan v letu, temveč  nekaj, za kar nosimo vsak dan del odgovornosti – s spoštovanjem, solidarnostjo in  pogumom, da ne obrnemo pogleda stran. Današnji mladi nismo neposredno doživeli  osamosvojitve, vendar nosimo njeno dediščino. Naša naloga ni le spominjanje, temveč  nadaljevanje zgodbe – z odgovornimi dejanji, z iskrenimi vprašanji in z željo po boljši  družbi. Čeprav se svet spreminja, ostaja ena stvar enaka: domovina živi toliko, kolikor  zanjo živimo njeni ljudje.« Pia Bračič, Srednja šola za gostinstvo in turizem Radenci 

»Mladi odgovorijo po svoje« (Nino Gumilar)

Z Goričkoga po beli cesti kot Vran odšel sem v svet, 

tam v gozd objet moj sosed, moj ograček bil je vpet. 

Zvedav, nadarjen učenec, pridno vselej sem se učil, 

že v osnovni šoli pri učiteljici Mariji Vanekov vrt odkril. 

»Posadila je dve vrbi žalujki mati ob vhodu v domači vrt svoj,« 

tudi sam kot ranjen vojak »v dramskem prizoru« predal sem svoj boj. 

Po letih šolanja kot štorklja vrnil sem se raje znova domov, 

vmes kot aktiven študent spomnil sem se tragičnih vojnih obnov. 

Najbolj skrbela me je vselej prihodnost sveta, 

nikoli več vojn – mir, da bi našel nekakšen svoj ritem srca. 

Po Kranjskem, Koroškem – tam nekje, živel je del moj’ga sveta, 

zato vselej pravim ženi: »Domovina je tam, kjer je dom, kjer srce je doma.« 

Kot učitelj in oče danes zavedam globalnosti norega se svetá: 

»Živeti trajnostni razvoj, da bo prihodnost mladim lahko še svetlá.« 

Tisočletje slovenskega Prekmurja nas namreč od nekdaj uči, 

da korenine dajejo moč in jih nič in nihče kar tako ne izniči. 

Jaz, trdni Prekmurec, gledam svetlo raje še naprej dalje v svet, 

v objem družabnih ali socialnih omrežij skoraj dan za dnem sem otet. 

A ko domovina moja praznuje, pustim za sabo raje vse, 

nekoga namreč moraš imeti rad, to največ v življenju pomembno je. 

V hitrem tempu dan za dnem drvim, a najbolj se veselim dni, 

ko v miru svoji dragi spregovorim: 

»Bosa pojdiva, dekle, obsorej, bosa med širne planjave, kaj prihodnost prinesla bo, še nihče ne ve – a naša dolžnost je, da mladi odgovorijo po svoje.« 

Besedilo: Ksenija Glažar 

Fotografije: Foto Zauneker,