»Dan upora proti okupatorju je praznik spomina in razmisleka. O preteklosti, bodočnosti, predvsem pa o nas samih in naši nravi« Robert Golob
Danes je v Radencih potekala proslava ob dnevu upora proti okupatorju.
FOTOREPORTAŽA: RADE BAKRAČEVIĆ
Radenci: 27. april 2023
Proti koncu meseca aprila nastopi obdobje, ko se člani borčevske organizacije še posebej
Slovesno spomnimo partizanskega odpora v času 2. svetovne vojne. 27. aprila 1941 je bila ustanovljena Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki ji je posvečen državni praznik Dnevi upora proti okupatorju. Na praznični četrtek, 27. aprila 2023, je v Lovskem domu v Boračevi potekalo srečanje članov borčevske organizacije v Radencih (in okolici) ter tudi vseh občanov, ki spoštujejo vrednote partizanskega boja.
Poleg članov ZZB za vrednote NOB Radenci so se srečanja udeležili še predsednik ZB za Pomurje Boris Edšid, predsednik Zveze veteranov Jakob Brus in drugi.
Najprej so kulturni program izvedli glasbeniki in recitatorka Marija Slavič. Zatem je imel slavnostni govor predsednik Krajevne organizacije ZZB za vrednote NOB Radenci, Darjan Mencigar. Iz njegovega govora povzemamo naslednje: …V noči na 27.4.1941 je v Vidmarjevi vili v Ljubljani potekal ilegalni sestanek sedmerice mož, ki so v skrbi za usodo slovenskega
naroda ustanovili OF. Le tri tedne poprej je uničevalni vihar 2. svetovne vojne zajel tudi ozemlje takratne Kraljevine Jugoslavije. Slovensko ozemlje se je znašlo pod okupacijo nacistov in fašistov… Toda veliko in veličastno je bilo vse to, kar je sledilo temu sestanku.
Osvobodilna fronta se je razširila po vsem slovenskem ozemlju in udarna pest OF je bila partizanska vojska, ki je z napadi na okupatorja in njegovo infrastrukturo vršila oboroženi odpor…Slovenci smo konec 2. svetovne vojne pričakali na strani zmagovite svetovne antihitlerjevske koalicije… V drugo Jugoslavijo je Slovenija vstopila kot de facto samostojna republika s pravico do samoodločbe… To smo uresničili leta 1991….
Verjamem, da imajo vrednote OF, ki so se zoperstavile nacizmu in fašizmu, veliko vrednost tudi za današnji čas. Naj živi Osvobodilna fronta !
Temu je sledilo tovariško srečanje, ki se ga bodo udeleženci še dolgo spominjali.
Govor: DARJANA MENCIGARJA, na proslavi v Radencih
V čast mi je, da vas lahko nagovorim ob dnevu upora proti okupatorju, oziroma ob dnevu OF, kot smo današnji praznik imenovali včasih. Lahko bi rekli, da je dan upora proti okupatorju praznik, ki smo ga Slovenci že od nekdaj in po krivici praznovali ne povsem suvereno in predvsem ne v takšnem obsegu, kot bi bilo to primerno za praznik s tako pomembno vsebino.
Že v nekdanji Jugoslaviji, ki je svojo državnost utemeljila na partizanskem gibanju, je marsikomu šlo v nos, zakaj Slovenci negujemo spomin na Osvobodilno fronto, ki je delovala samo na našem narodnostnem ozemlju, medtem ko drugi narodi okupirane Jugoslavije takšne politične organizacije niso vzpostavili. In ko se je konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja odvijal proces osamosvajanja Slovenije in uvajanja demokracije, so dvignili glave tisti, ki so želeli ta praznik celo ukiniti.
V tem obdobju se je dogodilo tudi prej navedeno preimenovanje praznika.
Zaradi tega in tudi zaradi čedalje večje časovne oddaljenosti dogodkov druge svetovne vojne se je treba vedno znova spominjati nekaterih dejstev o takratnem dogajanju.
V noči na 27.4.1941 je v Vidmarjevi vili v Ljubljani potekal ilegalni sestanek sedmerice mož, ki so v skrbi za usodo slovenskega naroda ustanovili OF. Le tri teden poprej je uničevalni vihar druge svetovne vojne zajel tudi ozemlje takratne Kraljevine Jugoslavije. Slovenske ozemlje se je znašlo pod okupacijo nacistov in fašistov.
Okupatorji so uvedli svojo oblast, razpustili vse slovenske politične in družbene organizacije ter bistveno omejili ali v celoti prepovedali javno rabo slovenskega jezika. Tedaj vodilni slovenski politiki so se potuhnili, prebegnili v tujino ali celo izkazalo poslušnost okupatorjem. Takšne so bile okoliščine, v katerih je je potekal prej omenjeni sestanek v Vidmarjevi vili. OF so ustanovile politične stranke oziroma gibanja, ki so bila pred okupacijo bolj manj obrobna.
To so bili komunisti, krščanski socialisti, ter napredno usmerjeni kulturniki in člani društva Sokol.
Mogoče drži, da sestanek v Vidmarjevi vili sam po sebi ni bil velik dogodek, toda veliko in veličastno je bilo vse to, kar je sledilo temu sestanku. Osvobodilna fronta se je razširila po celotnem slovenskem narodnostnem ozemlju.
Udarna pest OF je bila partizanska vojska, ki je z napadi na okupatorja in njegovo infrastrukturo vršila oboroženi upor proti okupatorju. V štirih letih NOV je približno 100 tisoč Slovencev šlo skozi bojne vrste partizanske vojske, še precej višje število naših prednikov pa je bilo aktivno vključenih v aktivistično delo OF.
OF je bila najbolj množična politična organizacija v zgodovini slovenskega naroda. Kaj je pripomoglo k tako množičnemu razmahu upora? Mogoče lahko na to odgovorim z besedami zdaj že pokojnega partizanskega komandanta Bojana Polaka, po rodu Prleka iz Ormoža, ki je pred leti v televizijskem pogovoru dejal, da je leta 1941 šel v partizane zato, ker ni zmogel več prenesti pogleda na italijanske napise, ki so aprila 194 zrasli po celotni Ljubljani, ker ni mogel gledati vseprisotnih italijanskih vojakov in ker ni mogel prenesti, da so Italijani razpustili vse slovenske organizacije in uvedli svojo oblast, ki ji je bilo treba poslušno slediti.
To so bile razmere, zaradi katerih so Slovenci, če uporabim izraz Borisa Kidriča, drveli v OF!
Seveda pa ne smemo pozabiti, da upor proti okupatorju ni potekal premočrtno. Bili so vzponi in padci. Okupator se je na pojav uporniškega gibanja odzval s hudimi represalijami, s streljanjem talcev, pošiljanjem ljudi v taborišča, še najbolj mila kazen za pripadnike NOG je bilo denimo pridržanje v zaporu. Takšno postopanje je marsikoga odvrnilo od sodelovanja v NOG, dogajali so se primeri dezerterstva ali izdajstva. Značilen je primer vzhodne Štajerske, kjer se je upor do jeseni leta 1941 uspešno razvil, potem pa je v letu 1942 zaradi okupatorjevega nasilja skoraj povsem poniknil. Okupator je pobil ali aretiral veliko večino organizatorjev osvobodilnega gibanja. Toda na daljši rok okupator partizanskega gibanja ni mogel krotiti.
Od jeseni 1942 se je na tako rekoč celotnem slovenskem ozemlju dogajala kvantitativna in kvalitativna rast partizanskega upora. Slovenska partizanska vojska je denimo že konec leta 1942 med ostalim premogla štiri brigade s sorazmerno dobro oboroženimi in dovolj usposobljenimi borci, ki so bile zmogle izvajati kompleksne vojaške operacije tudi z zavzemanjem utrjenih sovražnikovih postojank. Slovenski partizani so svojevrstno priznanje dobili, ko so njihov trud opazili drugi člani svetovne antihitlerjevske koalicije, predvsem Britanci in Američani.
Britanski major William Jones, ki je bil od julija leta 1943 dalje vodja angloameriške zavezniške misije pri slovenski partizanski vojski, je oktobra 1943 v telegramu svojim nadrejenim v Kairo zapisal tole: “Ti hrabri ljudje, ki imajo orožja za komej eno brigado, zadržujejo več divizij in bataljonov in kljubujejo sovražnikom, ki bi jih hoteli oropati svobode. Drago so plačali z življenjem in trpljenjem.”
Slovenci smo konec druge svetovne pričakali na strani zmagovite svetovne antihitlerjevske koalicije. Z NOB smo si povrnili večji del Primorske, ki je bila predtem pod italijansko okupacijo. In četudi leto 1945 še ni bilo leto rojstva samostojne slovenske države, pa je Slovenija v drugo Jugoslavijo vstopila kot de facto samostojna republika s pravico do samoodločbe. Krvavi davek, ki smo ga za to plačali, je bil nepredstavljivo visok. Po zadnjih ugotovitvah zgodovinarjev znaša skupno število žrtev druge svetovne vojne malo manj kot 100 tisoč ljudi.
Da o materialni škodi sploh ne govorimo. Število žrtev bi bilo seveda znatno manjše, če se nekateri ne bi odločili za oboroženo sodelovanje z okupatorjem, kar je Fran Saleški Finžgar označil za bolečino vseh bolečin. Osem desetletij po NOB bi bil že skrajni čas, da presežemo nepotrebne in škodljive razprave o tem, kdo je bil takrat na pravi strani. Seveda je treba razumeti, da se našim prednikom dostikrat ni bilo lahko odločiti v takratnih vojnih razmerah in da je bilo povsem legitimno, če je kdo gledal predvsem na preživetje svoje družine.
Toda to ne more izničiti dejstva, da si častno mesto v spominu naše nacije zaslužijo samo tisti, ki so zoperstavili nacizmu in fašizmu. Še več, verjamem, da imajo vrednote OF, ki so bile skovane v verjetno najbolj usodnem zgodovinskem obdobju za naš narod, veliko sporočilno vrednost tudi za današnji čas. Bodimo odločni v svojem ravnanju, zanašajmo se na lastne sile in recimo odločen ne avtoritarizmu, nacionalizmu, šovinizmu in neoliberalizmu, recimo ne vsem tistim politikam in praksam, ki budijo od mrtvih duha nacizma in fašizma. Naj živi OF!
