Koper, 25. 10. 2016
Miro Cerar, predsednik Vlade Republike Slovenije (arhiv: Štajerske novice”)
Spoštovani Koprčanke in Koprčani,
dragi državljanke in državljani,
nocoj sklepamo vrsto srečanj, s katerimi obujamo četrtstoletnico najpomembnejših dogodkov v slovenski zgodovini. V mislih obnavljamo korake, narejene leta 1991. Za te korake, za takratno domoljubje, odločnost in pogum, moramo biti močno hvaležni. Danes živimo slovensko državo. Toda ta naša država ni prišla kot darilo. Spočeta je bila v mislih in srcih številnih rodov zavednih Slovencev, ki so lahko pred sto in več leti samo hrepeneli po tem, da bi Slovenci nekoč zaživeli samostojno, brez tujih gospodarjev ter se svobodno in suvereno povezovali z drugimi narodi. Slovenska država se je nato rodila s plebiscitom in zaživela z osamosvojitvijo. V odporu se je potrdila in postala v polnosti suverena, ko je zadnji vojak – takrat že tuje vojske – stopil na ladjo ob koprskem pomolu.
Dogodki izpred 25 let tvorijo temelje naše državnosti. S tem pa tudi temelje naše nove samozavesti in odgovornosti. Ko narod zbere dovolj poguma, odločnosti in vztrajnosti, da ustanovi svojo državo, takrat prevzame tudi vso odgovornost za svoj lastni razvoj. In v začetku je kazalo, da to razumemo in da znamo stopati po pravi poti. Toda tako kot vetrovi premetavajo mladega pomorščaka, ki je prvič zaplul na odprto morje, so začeli kmalu po osamosvojitvi divji vetrovi premetavati tudi našo mlado državotvorno nacijo in jo postavili pred težke preizkušnje. Postali smo žrtev pretiranega samozadovoljstva in celo napuha, postali smo žrtev lastnega pohlepa ter nespoštovanja človeka in institucij pravne države. Pozabili smo na hrepenenja naših prednikov, ki so sanjali o slovenski državi zato, da bi ta Slovencem – danes vsem državljankam in državljanom Republike Slovenije – prinesla več poštenja in sodelovanja ter posledično več dobrobiti za vse nas.
Finančna, ekonomska, socialna in celo politična kriza, ki je neizogibno sledila, nas je počasi streznila, predramila. Danes že bolje razumemo, da lastna država pomeni predvsem odgovornost, trdo delo in prizadevanje za lasten obstoj in razvoj. Slovenija bo obstala in imela svetlo prihodnost le, če bomo dovolj spoštovali drug drugega, si odgovorno prizadevali za gospodarski razvoj, za ohranitev in obnavljanje naših naravnih bogastev, za kakovostno šolstvo, zdravstvo in socialo ter za vse drugo, kar je v korist človeka. Moja vera v Slovenijo je vedno bila in ostaja neomajna. Toda v tej veri in v svoji viziji vidim Slovenijo le kot demokratično in pravno državo, ki spoštuje človekovo dostojanstvo in daje mladim generacijam realno upanje in možnost, da bodo živeli polno življenje. In če pomislimo, koliko ljubezni je bilo potrebno, da smo kot številčno majhen narod skozi stoletja obstali in nato celo ustanovili lastno državo, verjetno ni naključje, da je angleška besede ljubezen (»love«) – in angleščina je danes eden najpomembnejših jezikov sveta – vsebovana tako v slovenski besedi človek (č-LOVE-k), kot tudi v besedi Slovenija (S-LOVE-enija). Bodimo ponosni na svojo državo ter na vse svetle in junaške plati naše slovenske zgodovine, kajti v svojem duhu smo Slovenci, vedno kadar to hočemo in se za to potrudimo, resnično velika nacija, ki lahko samozavestno stopa ob boku vsem ostalim narodom tega sveta.
Slovenija se danes počuti dobro. V zadnjih dveh letih smo stabilizirali politični prostor in tako omogočili predvidljivo in uspešno delovanje vsem družbenim področjem. Gospodarstvo postopno, a vztrajno raste. V odnosu do drugih držav smo spet zanimiv in obetaven partner. Država si je povrnila tako politični kot gospodarski ugled in verodostojnost. Z javnimi financami gospodarimo odgovorno in samostojno. Če smo se pred tremi leti še ukvarjali z resno grožnjo, da nam namesto naših državnih institucij zagospodari tako imenovana trojka, lahko danes ugotovimo, da te grožnje ni več in da smo si uspešno priborili nazaj naš del finančne suverenosti, ki jo imamo znotraj EU. Danes vrata odpiramo drugačnim »obiskom«. Ravno pretekli teden je ugledno japonsko podjetje Yaskawa sporočilo svojo odločitev, da je za svojo novo evropsko investicijo izbralo Slovenijo. Tovrstne naložbe dokazujejo, da tudi v hudi konkurenci znamo in zmoremo dobiti takšne investicije. A tudi tu se ne ustavljamo. Gremo naprej.
S takšnimi koraki se zmanjšujejo državljanova bremena. Z njimi prinašamo nova delovna mesta. Prvič po letu 2010 imamo manj kot sto tisoč nezaposlenih. Povečuje se zaposlenost, še posebej tudi med mladimi. To pa je izjemno pomembno. Delo namreč človeku omogoča spodobno preživetje in radost ustvarjalnosti. Zato je povečevanje zaposlenosti tudi odpiranje ustvarjalnega duha. In še nekaj: Slovenija se modernizira. To je najlepša novica za mlade. Za njihovo podjetnost, iznajdljivost, ustvarjalnost. V kriznih letih redkih priložnosti so bili tudi oni močno prikrajšani. Zdaj pa so tu, pozorni na svoj trenutek, ki jim ne sme več uiti. So naša prva skrb – od začetnih korakov v vrtcih, naprej v izobraževalnem sistemu ter nadalje pri vključevanju na trg dela. Vse to in naša druga prizadevanja nam dajejo priložnost, da sebe in svet spremenimo na bolje, da soustvarimo družbo optimizma in razvoja.
Ravno tako v središču je vprašanje starejših. Ne le zaradi tega, ker se naša družba stara nadpovprečno hitro, pač pa, ker je zdaj čas, da gospodarski posodobitvi sledi tudi modernizacija zdravstvenega in socialnega sistema. Država mora vsem zagotoviti ustrezno zdravstveno oskrbo in varno starost. Prav javno zdravstvo je zdaj sredi temeljitega preurejanja. Ko bo to končano, bomo imeli sodoben zdravstveni sistem, v katerem državljani ne bodo čakali v nerazumno dolgih čakalnih vrstah.
Takšni so izzivi današnje slovenske politike in družbe. Vesel sem, da jih rešujemo z dialogom in argumenti ter da se naša splošna in politična kultura postopno dviguje. Tako za Slovenijo kot za Evropo velja, da lahko pravi in trajnostni izhod iz današnjih kriz poiščemo le preko demokratičnih institucij, s spoštovanjem človekovih pravic ter s sodelovanjem in solidarnostjo. Vse drugo je pot nazaj, v Evropo, kakršno poznamo iz preteklosti, razdeljeno, neenotno in uničujočo.
Pred letom dni smo se znašli na poti največjega migracijskega toka v moderni zgodovini Evrope. Zamajal je mnoge predstave o nas, na dan so prišle dobre in slabe lastnosti. Ta politična, civilizacijska in človeška zgodba žal še ni zaključena. Slovenija je k temu izzivu doslej pristopala humano, solidarno in tako, da je zagotovila varnost vseh – tako domačega prebivalstva kot beguncev in drugih migrantov. In naj ne zveni kot vljudnost, če se ob tej priložnosti ponovno zahvalim vsem, ki ste k temu dodali svojo človečnost. Tudi to je znamenje državljanske samozavesti, hkrati pa opomin nam vsem, da – seveda ob nujnem zagotavljanju varnosti vseh nas – nikdar ne dopustimo, da bi egoizem prevladal nad sočutjem in solidarnostjo.
Spoštovane in spoštovani, pred petindvajsetimi leti je slovenska država tukaj, v Kopru, odvezala in prepustila morju svojo neljubo preteklost. Zahvalimo se znova pogumnim ženam in možem tistega časa, slovenskim policistom, pripadnikom Teritorialne obrambe in vsem drugim, ki so tvegali in delovali, da se je osamosvojitev iztekla uspešno. In hvala tudi Kopru, hvala vedno domoljubni Primorski, ki je tudi tisto usodno poletje dajala zgled narodne zavednosti.
Koprska luka je bila in je mediteranski košček slovenskega tkiva. Brez nje ne bi bili pomorski narod in se ne bi stekale k nam trgovske žile vse Evrope. Lahko vam zagotovim, da je Koper tudi v načrtih in delu sedanje vlade deležen posebne pozornosti in naklonjenosti.
Spoštovane državljanke in državljani, zmogli in znali smo pred 25 leti. Zmoremo in znamo tudi danes in jutri. Zato bodimo samozavestni in pojdimo skupaj naprej.
Hvala.