Uspešna skupaj pri kegljih, petju in v gospodarstvu

Na sproščenem pogovoru ob čaju DOSOR-jevih »Sledi« so lahko prisotni 24. januarja zvečer v predprostoru knjižnice DOSOR-ja, Doma starejših občanov Radenci, z besedo in sliko sledili medsebojni (po)vezanosti, od športa do glasbe, očetu in sinu, kot sta pomembna Štajerca oziroma Prleka Miro in Harry Steržaj. Ponašata se s številnimi medaljami, naslovi in priznanji za vsa tri področja, kjer sta vložila ves svoj trud, prosti čas in izkušnje (kegljanje, petje, gospodarstvo). V prvi vrsti pa sta kegljača, športnika – garača.

Danes 83- letni Miro Steržaj je že kot deček v Rakeku, od koder je doma, med 2. svetovno vojno italijanskim častnikom postavljal keglje, v času njihovega odmora pa tudi sam vrgel kakšno kroglo po kegljaški stezi. Isto je počel tudi po vojni v Ljubljani. Čeprav je rad igral nogomet, je pričel redno vaditi tudi kegljanje in leta 1955 je bil že kandidat za sprejem v državno kegljaško reprezentanco takratne Jugoslavije in temu športu je bil zapisan celih trideset let, do leta 1985. Po službeni dolžnosti je bil kot 17-letnik napoten v Ljutomer in takrat je tam že bilo dvostezno kegljišče pri postajališču, z izgradnjo hotela pa je Ljutomer pridobil 4-stezno kegljišče. Nastopal je za domači kegljaški klub, leta 1962 pa prestopil v KK Branik Maribor. Na evropskem prvenstvu v Budimpešti leta 1964 je postal absolutni evropski prvak v vseh kategorijah (posamezno, v paru in  v ekipi). Leta 1968 je osvojil naslov svetovnega prvaka med posamezniki. Od aktivnega kegljanja se je poslovil leta 2001. Je častni član Kegljaške zveze Slovenije in kot slovenska kegljaška in športna legenda je bil leta 2012 vpisan v Hram slovenskih športnih junakov. Prejel tudi najvišje slovensko športno priznanje: Bloudkovo nagrado.

V Ljutomeru je Miro Steržaj spoznal svojo življenjsko sopotnico in njegov sin Harry je krenil po stopinjah očeta kegljača, čeprav je njegova prva športna ljubezen bila odbojka (bil je član državne kadetske reprezentance SFRJ). Kot član prve kegljaške reprezentance Republike Slovenije je na prvenstvu v Bratislavi leta 1992 osvojil ekipno zlato medaljo (bila je to prva zlata medalja v samostojni Sloveniji !), med  posamezniki pa bronasto.

Leta 1955 je Miro Steržaj prevzel delovno mesto komercialnega direktorja v Mlekoprometu Ljutomer, od leta 1967 pa do upokojitve 1993 je bil direktor tega – še danes ! – uspešnega podjetja. Za svoje uspešno delo je prejel Kraigherjevo nagrado. V istem podjetju je njegov sin Harry Steržaj trenutno komercialni direktor, čeprav se je »kalil« najprej v Mesni industriji Pomurka.

Miro Steržaj je že od malih nog prepeval, bil v pevskih zborih v Ljubljani, v več zborih je pel tudi v Ljutomeru in leta 1965 bil med soustanovitelji Ljutomerskega okteta, v njem pa, v skupno 45-ih letih, velikokrat nastopil kot solist. Tudi pri petju v oktetu se je očetu Miru pridružil sin Harry, ko so v oktetu »krvavo« potrebovali tenorista. Je pa Miro Steržaj še sedaj v vlogi predsednika kulturnega društva v Ljutomeru s šestimi aktivnimi sekcijami.

Na teh treh področjih sta se odlično »ujela« Miro in Hari Steržaj. Oče Miro je kot gospodarstvenik deloval tudi na političnem področju. Bil je poslanec v slovenskem parlamentu, bil je župan in podžupan Občine Ljutomer, sedaj je nosilec naziva častni občan Občine Ljutomer. To področje pa njegovemu sinu Harry »ne leži«. Je bil en mandat občinski svetnik Občine Ljutomer, je pa spoznal umazane igrice politike in se je temu odrekel. Mu je že bolj všečno igranje klavirja, violončela in kitare.

A v »genih« Steržajevih je res nekaj kegljaškega, saj po stopinjah dedka Mira in strica Harryja kot kegljača že uspešno stopata vnuka, 22-letni Jan in 19-letni Niko, sina Mirove hčere in Harryjeve sestre Jacqueline.

Filip Matko Ficko