HARTMANOVE PRIGODE

FOTO: RADE BAKRAČEVIĆ

Maribor: 22. september – Pri založbi Kulturni center Maribor je izšla zanimiva knjiga, posvečena 90. obletnici ustanovitve Pihalnega orkestra »Pošta« Maribor, v kateri njen legendarni  kapelnik Ervin Hartman niza pripovedi o svojem več kot sedem desetletij dolgem glasbenem udejstvovanju.

Knjigo so 22. septembra predstavili v okviru cikla Zasedanja s knjigami v Univerzitetni knjižnici Maribor

Dogodek je na ploščadi pred rektoratom mariborske univerze s polurnim programom koračnic napovedala poštna godba, ki ji je Hartman dirigiral polnih 50 let, pred njim pa  kakšnih 30 let njegov oče Ervin Hartman starejši.

V Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor so knjigo predstavili predsednica Kulturnega društva »Pošta« mag. Karmen Lebe Grajf, založnik Dušan Hedl in voditeljica glasbenega oddelka UKM, dr. Karmen Salmič Kovačič.

Osrednji del srečanja je bil namenjen pogovoru, ki ga je z avtorjem vodil Franci Pivec.

Karmen Lebe Grajf je orisala Hartmanovo življenjsko in umetniško pot, ki se je začela v glasbeni družini (poleg očeta je bil odličen glasbenik še brat Oto) na mariborskih Studencih.

Čeprav celo življenje muzicira in ima tudi formalno glasbeno izobrazbo, Ervin nikoli ni bil poklicni glasbenik, ampak je bil trgovec, novinar in ekonomist z univerzitetno diplomo, na koncu pa še uspešen podjetnik s trgovino glasbil in glasbeno založbo.

Priimek Hartman pa je predvsem sinonim za eno najmarkantnejših pihalnih godb pri nas – mariborsko »Pošto«.

Veliki orkester z več kot osemdesetimi šolanimi glasbeniki sodi v vrhunski razred, kar desetletja potrjuje tudi na mednarodni ravni z najvišjimi tekmovalnimi ocenami.

Simbolno pa izstopa dogodek iz leta 2015, ko so na svetovnem srečanju pihalnih orkestrov na moskovskem Rdečem trgu Hartmana izbrali za dirigenta skupnega nastopa vseh orkestrov.

V duhovitem pogovoru – saj gre za knjigo anekdot – sta se sogovornika, ki sta istih let in osebna prijatelja, sprehodila skozi minule čase.

Najprej  po Sloveniji, ki je majhna, a sila raznolika, Érvinček ali Vinči pa je že od ranih let često zahajal k maminim sorodnikom v Savinjsko dolino, kjer v zidanici še vedno vari pri prijateljih cenjen vinjak, saj je »savinjsko vino« za Štajerca  contradictio in adjecto.

Potem pa ga je ljubezen privabila še v Idrijo, kjer govorijo še bolj samosvoj, vseeno pa malce podoben dialekt kot Savinjčani.

Naslednja tema so bila študentska leta, ko je vodil študentsko organizacijo na šoli in gospodaril v Študentskem časopisu Katedra, kar ga je usposobilo tudi za kasnejše urednikovanje Poštnih razgledov.

Politiko je pustil ob strani, kar je tudi splošno načelo pri delovanju kulturnih društev, le da politika njega ni pustila čisto pri miru in so mu nekoč prepovedali koncert v stolnici, zato pa so ga lahko izvedli v ljubljanskem Cankarjevem domu.

In seveda nista izpustila JLA, neizčrpen izvir smešnih zgodb iz sicer smrtonosnega okolja. Presenetljivo je, koliko različnih lokacij je bilo nekoč po Mariboru, kjer se je dogajala glasba in povsem napačna je predstava o nekdanjih turobnih časih v našem mestu.

Hartman ima muziko v krvi in vključeval se ne v brezštevilne ansamble od simfoničnega orkestra, seveda vseh variant pihalnih godb, plesnih in džezovskih zasedb do narodnjakov.

Kdo se ne spomni Krežetovega ansambla? Mnoge kombinacije je tudi sam zasnoval, sploh pa je »oče« znanih pihalnih godb kot so štajerski veterani, slovenski brass orkester in prvi mednarodni rotarijski pihalni orkester na svetu. Ervin Hartman je ustanovitelj Slovenske zveze godb in pomembno ime v mednarodnih godbeniških združenjih.

Na koncu pogovora je Franci Pivec povzel, da v knjigi ni zlih besed, čeprav v kulturi tudi grdobij ne manjka, ampak kdo pa bo utrjeval duha strpnosti in razumevanja med ljudmi, če ne kulturniki. Hartman se razdaja ljudem, ker jih ima rad in radi imajo ljudje njega, ko so se vsakega Prvega maja veselili njegove budnice.

Zanesljivo je eden najbolj cenjenih in priljubljenih Mariborčanov in takim se pri nas podeljuje naziv »Častnega meščana«. Udeleženci v dvorani so to razumeli kot formalni predlog in ga podprli z gromkim aplavzom.