V Petanjcih razstava Lojzeta Logarja in posaditev hrasta taborišča Renicci

Piše: Filip Matko Ficko

Foto: Rade Bakračević

Ob 10.uri se je pričela slovesnost v Petanjcih, ko je spregovoril Ernest Ebenšpanger ob otvoritvi razstave akademskega slikarja Lojzeta Logarja, pri tem pa je pozdravil vdovo Beo Baboš Logar in njegovega sina, kakor tudi obudil spomin na 25-obletnico delovanja Šiftarjeve fondacije in opravičil odsotnost župana Franca Horvata zaradi bolezni.

Umetnostni zgodovinar Franc Obal je predstavil Logarjev opus ustvarjanja: od najizrazitejšega predstavnika slovenskega pop-arta in ekspresivne figuralike, preko črnih slik in osvojitve

na tisoče nians črnih barv, do inovatorja nove dobe, dobe Intermezzozoika. Pozabil je Davidove vrtove in naredil neko novo nadgradnjo svoje umetnosti.

Žena Bea je spregovorila o njuni združitvi, predsednik Območnega združenja ZZB NO Murska Sobota Emri Evgen pa je dodal pripombo, da sta bila tedaj v Soboti le dva predstavnika nove generacije.

Rade Bakračević, prijatelj Lojzeta Logarja, je poklonil  Šiftarjevi fondaciji katalog z desetimi originalnimi Lojzetovimi grafikami, ki jih je sponzoriral ob otvoritvi Logarjeve razstave v srbskem mestu Kraljevo.

To je bila prva mednarodna razstava od razpada nekoč skupne države. Rade je bil avtor te razstave. Nato je sledil ogled razstave.

Drugi del je pozdravil podpredsednik Šiftarjeve fondacije Marjan Šiftar. Ob tem je pozdravil predsednika ZZB NOB Slovenije Marjana Križmana, sinove preživelih taboriščnikov iz taborišča Renicci v Italiji: Janeza Maršiča, Marka Kožuha in Janija Aliča, predsednika KO žrtev vojnega

nasilja pri ZZB NOB ter Fabia Valona, visokega predstavnika ANPI – Nacionalne asociacije italijanskih partizanov.

Zahvalil se je Boštjanu Baši, ki je na harmoniki zaigral legendarno partizansko pesem Hej brigade – himno Ljubljane – mesto heroja, s katerim je Spominski vrt spominov in tovarištva povezan na prav poseben način.

Iz zgodbe o začetku Vrta je beseda o Tonetu Pavčku z besedilom o materi treh sinov, ki je v spomin na dva, ki sta končala življenji v vojnem metežu zasadila dve vrbi žalujki.

In tako danes po desetletju številna spominska drevesa ohranjajo spomin na trpljenje, grozote in umiranje ljudi v fašističnih in nacističnih taboriščih in drugih moriščih: Dachau, Mathausen, Auschwitz, Buchenvald, Jasenovac, Gramozna jama, Sarvar, Rižarna, Rab, Gonars…

O tem je govoril Jani Alič, za njim pa še Janez Maršič. In danes bo živo antifašistično, humanistično in svobodoljubno sporočilo obogateno z novim spominskim drevesom, s spominom na Renicci, v katerem so trpeli tisoči Slovencev in Slovenk  in mnogi tam tudi ostali, med mnogimi v fašistični Italiji.

Zatem je zaigral Boštjan na harmoniki še svetovno znani, ponarodeli revolucionarni, delav-ki in antifašistični pesmi: Bella ciao in Bandiera Rossa (Avanti popolo).

Obe sta vez med ZZB NOB in ANPI, simbolno pa potrjujeta tudi slovensko-italijansko antifašistično povezanost v spomin na Tigrovce, Rab, Rižarno…- in našo Ustanovo, ki jo je desetletja soustvarjal in

prispeval neizbrisen delež njenemu življenju: partizan, akademik Anton Vratuša – Vran.

Fabio Valone, visoki predstavnik ANPI-ja, je nato imel svoj govor, v katerem je spregovoril o izjemnem prijateljstvu med ZZB NOB Slovenije in ANPI, kar je prevajala Martina Ficko.

Spregovoril je še predsednik ZZB NOB Slovenije Marjan Križman in harmonikar je zaigral Domovina naša je svobodna.

Nato so vsi krenili v Vrt, kjer je bilo zasajeno spominsko drevo taborišča Renicci  – močvirni hrast. Sledil je še enkrat ogled razstave in bilo je nazdravljeno tovarištvu, prijateljstvu in sodelovanju med ZZB in ANPI.