ŽALNA SLOVESNOST ZA POKOJNEGA ČASTNEGA ŠKOFA GEZO ERNIŠO

Moravske Toplice: 8. junij

FOTO: RADE BAKRAČEVIĆ

V evangeličanski cerkvi v Moravskih Toplicah je bila ob 12. uri pogrebna slovesnost, ob 13. uri je sledila še žalna slovesnost za pokojnega Gezo Ernišo.

Žalne slovesnosti v spomin na pokojnega Gezo Ernišo se je udeležil tudi predsednik republike Borut Pahor, ki je nagovoril vse zbrane:

Žalni zbor.

S častnim škofom Ernišo sem vedno rad sodeloval in ga z veseljem srečeval.

V spominu ga bom ohranil kot človeka nalezljive skromnosti in strpnosti.

Evangeličanska skupnost na Slovenskem si, ko je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja (1995) postal njen prvi senior in potem škof, ne bi mogla izbrati človeka, ki bi bolje poosebljal, kar je izpričeval.

Vsaka njegova beseda je bila pretehtana, hkrati pa umerjena z drugo enake teže.

Ko je rekel: ”kdor je v manjšini, nima pravice vsiljevati svoje volje drugim,” je vedno dodal, “kakor tudi mi nimamo pravice vsiljevati svoje volje drugim”.

Skromen, a prepričan vase, nevsiljiv, a v sebi trden je bil škof Erniša odprt, radoveden duh, ki se je kot osebnost oblikoval med ljudmi ne le v rodnem Prekmurju, ampak povsod, kamor je prišel: na Hrvaškem, Slovaškem, v Nemčiji.

Postal je svetovljan, ki je svojo Cerkev v času, ko se je tudi Slovenija mednarodno šele uveljavljala, trajno umestil v evropsko skupnost protestantskih cerkva.

Izvoljen je bil v Svet Svetovne luteranske zveze, kar je bil zraz visokega spoštovanja do njega osebno, čast za slovenske evangeličane, za Slovenijo pa dodatna priložnost za sodelovanje.

Kot prepričan zagovornik ekumenizma, gibanja za strpno sožitje in blaginjo ljudi treh evropskih veroizpovedi z najštevilnejšim občestvom, je bil novembra 1995 tudi med soustanovitelji Sveta krščanskih cerkva v Evropi.

“Brez miru med religijami tudi v svetu ne bo miru,« je dejal, ko sva o tem govorila v času, bolj mirnem od današnjega.

Leta 2013 sem ga odlikoval.

V ukazu je zapisano, kar je biło za škofa Ernišo najbolj značilno: za uspešno, povezovalno in k strpnosti usmerjeno vodenje evangeličanske cerkve.

Mag. Erniša je bil eden najprepoznavnejših slovenskih verskih dostojanstvenikov, ki je imel zaupanje in spoštovanje tudi med neverujočimi in drugače verujočimi slovenskimi državljani.

Z utrjevanjem načel o človekovi svobodi in njegovi odgovornosti do samega sebe in soljudi ter do veljave znanja je bil, tako je zapisano v utemeljitvi odlikovanja, zvest tudi svojim protestantskim prednikom, ki so Slovencem omogočili, da so s slovensko knjigo v roki stopili ob bok drugim razvitim narodom Evrope.

Med njegovim vodenjem se je avtohtona slovenska evangeličanska krščanska skupnost trdno umestila v vseslovensko narodno zavest, škof Erniša pa med tiste Slovence, ki v slovenski skupnosti delujejo povezovalno, v stiku z mednarodnim okoljem, verskim in laičnim, pa utrjujejo in povečujejo ugled svoje domovine Slovenije.

V imenu države, v svojem lastnem imenu in kolikor mi je to dovoljeno, v imenu vseh naših ljudi, izražam družini sožalje in ji pravim, da bomo Ernišo za vedno ohranili v našem spominu.