SPOMINI: PIŠE RADE BAKRAČEVIĆ – ŠTAJERSKE NOVICE – www.stajerske.novice

20. septembra 1921 je PUPIN postal častni občan Občine Bled.^[4]

9. oktobra 2015 sta Tomislav Nikolić, predsednik Srbije in Borut Pahor, predsednik Slovenije odprla spomenik Mihajlu Pupinu na Bledu.
FOTO: RADE BAKRAČEVIĆ

»Čudodelna je ljubezen, ki veže Srba s Slovencem, in v tej ljubezni živi najmogočnejša vera v sijajno prihodnost jugoslovanskih narodov«, je nekoč zapisal Pupin.
Pupinova navezanost na Slovence ga je leta 1919, tedaj že uglednega znanstvenika z dobrimi zvezami pri nekdanjem študijskem kolegu, ameriškem predsedniku Wilsonu, spodbudila, da je odpotoval v Pariz in pomagal jugoslovanskim delegatom na pariški mirovni konferenci. Pupin je  Wilsonu aprila 1919 poslal osebni memorandum o etničnih značilnostih jugoslovanskih ozemelj, ki naj bi po Londonskem paktu pripadle Italiji. S tem je Pupin  odločilno vplival na to, da je Wilson dal izjavo, da ZDA ne priznavajo Londonskega pakta in da sta Gorenjska in Prekmurje slovenska.
 ZDA Slovencem niso bile naklonjene.

Naivno zaupanje v ZDA bi Slovenci in Jugoslovani pri reševanju mejnega vprašanja Gorenjske in Prekmurja drago plačali in bi ga še bolj, če ne bi bilo Pupina. T. i. »wilsonizem«, kot so to naivno zaupanje imenovali, je bil značilen zlasti za obdobje pred pariško mirovno konferenco in prve mesece njenega poteka, do junija 1919.
ZDA o Slovencih kot »nezgodovinskem« narodu ni imela skoraj nikakršnega védenja. Nasprotno pa je imela zelo visoko mnenje o Italijanih in njihovi kulturi.

5. junija 1919. v Parizu je  dr. Janko Brejc izrekel tudi besede »Ave Pupin, Slovenci morituri te salutant« – »Pozdravljen Pupin, umirajoči Slovenci te pozdravljamo«. Italijanska vojska je po premirju z Avstro-Ogrsko skušala tudi preko črte londonskega pakta prodreti do Ljubljane, a so jih srbski prostovoljci pod poveljstvom podpolkovnika Švabića ustavili pri Vrhniki.« Nato so, podobno kot pri Vrhniki, njihove nadaljnje poskuse ustavili Srbi. Italijani so imeli, kot piše Lojze Ude »pred srbsko šajkačo več rešpekta kakor pred našo še avstrijsko vojaško kapo.« Mihajlo Pupin je bil na 10. občinski seji občine Bled 20. septembra 1921 zato imenovan za častnega meščana, seveda pa je dobil še mnogo drugih priznanj.
Srbsko- slovensko prijateljstvo in zavezništvo se je izkazalo tudi med drugo svetovno vojno, ko so Srbi gostoljubno sprejeli slovenske izgnance, dolga leta pa so ju v spomin na to dogajanje povezovali vlaki prijateljstva in medsebojni obiski. Oba naroda sta se skupaj z drugimi jugoslovanskimi narodi tudi družno uprla fašistični in nacistični agresiji.
Ponovna krepitev kulturnih, gospodarskih in drugih stikov med Srbijo in Slovenijo po žalostnem in krvavem razpadu Jugoslavije, nas utrjuje v prepričanju, da vez, o kateri je govoril Pupin, še vedno obstaja in je močnejša od razhajanj. K povezovanju veliko prispeva tudi srbska manjšina na Slovenskem s svojo cerkvijo in organizacijami kot je Vukova zadužbina. Tudi zato je prav, da izrazimo spoštovanje Pupinu, enemu največjih umov človeštva, ki je zmogel, tako kot to zmorejo le veliki ljudje, povezati naravoslovno znanost s humanistiko, pa tudi s politiko in diplomacijo, ko je bilo to potrebno. Bil je na pravem mestu, ko smo ga Slovenci najbolj potrebovali in pomagal nam je ohraniti pomemben del nacionalnega ozemlja.

Mihajlo Pupin se je rodil v vasi Idvor v Banatu, ki je tedaj spadal pod Avstro-Ogrsko. Bil je sin nepismenih staršev, ki so mu kljub temu omogočili šolanje, najprej v Idvoru v Srbski veroizpovedni osnovni šoli, nato na Nemški osnovni šoli v Perlezu in nato v Pančevu, najprej v Meščanski šoli in potem na Realki. Leta 1872 je nadaljeval šolanje v Pragi, tedaj pa mu je nenadoma umrl oče in znašel se je v hudih finančnih težavah. Da bi rešil svoje eksistenčne težave, se je marca 1874 odločil, da odide v Ameriko. Pupin je bil velik patriot. Svojemu priimku je dodal Idvorski, da bi pokazal na privrženost svojemu rodnemu kraju.

Kot dvajsetletnik se je znašel v New Yorku in pričel kot fizični delavec delati v neki tovarni čokolade, ob delu pa se je učil angleško in se v jeseni leta 1879 uspel vpisati na kolidž Columbia v New Yorku. Takoj se je izkazal kot odličen učenec in je bil zato oproščen plačevanja šolnine, kar je bilo zanj zelo pomembno. Na koncu prvega letnika je prejel celo dve denarni nagradi za uspešnost znanja grščine in matematike. Pomagal si je tudi z dohodki od inštruiranja slabših študentov in s fizičnim delom. Leta 1883 je diplomiral na prvi akademski stopnji in dobil naziv »Bachelor of Arts«, poleg tega pa še štipendijo za študij matematike in fizike v Cambridgeu v Združenem kraljestvu med letoma 1883 in 1885.

V letih 1885 do 1889 je v Berlinu študiral področje fizike in kemije ter doktoriral na temo Osmotski pritisk in njegova povezava s prosto energijo (»Osmotic Pressure and its Relation to Free Energy«).

Od leta 1892 je na kolidžu Columbia kot profesor poučeval predmet matematična fizika. Tu se je srečal s teorijo elektrotehnike, ki ga je prevzela, zato se je povsem posvetil proučevanjem elektromagnetnih pojavov. Ob študiju teh pojavov je odkril električno resonanco in nihajni krog, kar je kasneje vodilo v odkritje visokofrekvenčnih električnih valov in izum radia.

Priznanja in poimenovanja

Pupin je bil član Francoske akademije znanosti, Srbske kraljevske akademije, predsednik Newyorške akademije znanosti in častni član 18 univerz v ZDA, Kraljevini Jugoslaviji, Češkoslovaški in Franciji, dobil je veliko visokih odlikovanj.

Po njem se imenuje manjši krater na Luni. 20. septembra 1921 je postal častni občan Občine Bled.^[4]