Ljubljana, 28. maj 2024

Spoštovani ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice,

cenjene sodelavke in sodelavci NUK, 

spoštovani visoke gostje in gosti, 

drage prijateljice in prijatelji slovenske besede!

Pred mnogimi leti sem stala pred težkimi vrati. Ko so se odprla, je bilo za njimi temno stopnišče, ki je vodilo navzdol – v dvorano, polno dragocenosti. V temnem prostoru so se svetile vitrine, polne zlata in draguljev vseh barv. Bila sem v zakladnici perzijskih šahov, eni od najbogatejših na svetu.

Še pred tem pa so se pred mano odprla neka druga težka vrata, za katerimi je bilo temno stopnišče. Vendar je to stopnišče vodilo navzgor, proti svetlobi. Po njem sem se vzpela v dvorano, polno dragocenosti. Vstopila sem, tako kot danes, v zakladnico slovenske besede. V njej so dragocenosti, ki jih ne odtehta nobeno zlato in se ob romanju iz teme neznanja v svetlobo učenosti zableščijo lepše kot katerikoli dragulji.

Veliki mojster slovenske in svetovne arhitekture Jože Plečnik je ta občutek vzpona v svetlobo seveda zasnoval prav z namenom, da že sama stavba Narodne in univerzitetne knjižnice izrazi misel o mističnem srečanju z znanjem in modrostjo, kot je zapisal profesor Peter Krečič. Ta občutek doživijo obiskovalci, in ta občutek resnosti, upanja in zaupanja smo doživeli mnogi študenti, ko smo prvič vstopili v kraj, kjer domuje znanje generacij naših prednikov.

Zgradba, ki jo imajo mnogi za najlepšo v Ljubljani, je že sama kulturni spomenik svetovnega pomena. Njena naloga je podobna umetelni škatli za dragulje: v dragocenosti hraniti še večji zaklad. V tej zakladnici hranimo misli, kot so jih zapisali skrbniki tega našega narodnega bogastva. In to že 250 let.

Čas razsvetljenstva je postavil mnoge temelje, na katerih stoji zavedanje slovenstva. Naravoslovne znanosti in matematika, izpopolnjena slovenska slovnica in slovar, prve pesmi, prvi časnik, prva opera … Vse to je nastalo v času, ki ga je zaznamoval krog Žige Zoisa. Ni naključje, da je vanj spadal tudi Anton Tomaž Linhart, avtor prvega slovenskega dramskega besedila in predlagatelj javne študijske knjižnice. Odločitev cesarice Marije Terezije, da naj bodo knjige razpuščenega jezuitskega kolegija namenjene knjižnici nastajajočega liceja v Ljubljani, danes slavimo kot trenutek, ko je bila zasnovana licejska knjižnica, katere naslednica je Narodna in univerzitetna knjižnica. 

Malo imamo posvetnih ustanov, ki se lahko pohvalijo, da se njihova starost meri v stoletjih. Četrt tisočletja Narodne in univerzitetne knjižnice nas spomni, da se zgodovina slovenstva ni začela leta 1991, 1945 ali 1918, ampak mnogo prej. Prav je, da jo vzamemo za svojo! Da pogledamo daleč nazaj v čas in si brez občutka manjvrednosti rečemo: »Vse to smo dosegli, vse to smo ustvarili«. Prav je, da se spominjamo posameznikov, ki so zaznamovali našo in svetovno zgodovino. Primoža Trubarja, na primer, kot očeta slovenske knjige. Pa Jurija Vege, ki je izdal svoje logaritme le dve desetletji po odloku Marije Terezije, na katerega osnovi je nastala predhodnica NUK-a. Zgodi se, da kdo na novo stopi v narodno zavest, tako kot smo pred kratkim vnovič odkrili matematika Ferdinanda Hallersteina, astronoma kitajskega cesarja. Nekaj jih še čaka, da jih vzamemo za svoje. Žiga Herberstein, eden najpomembnejših diplomatov svojega časa in Trubarjev sodobnik. Barbara Celjska, edina cesarica slovenskega rodu in edina Slovenka, ki jo omenja Nürnberška kronika, katere en izvod je shranjen prav v teh prostorih.  nekje pod nami.  

Ne sme nas biti sram svoje zgodovine in dosežkov naših prednikov. Hkrati pa se moramo truditi biti vredni te zgodovine. Zavedati se moramo, da dograjujemo stavbo slovenstva, katere temelji so bili postavljeni pred stoletji. Nerazumljivo se zdi, da zemljišče, na katerem naj bi zrasel NUK 2 kot prepotrebni moderni dom narodnega spomina in besede, že desetletja stoji nepozidano. Zgodba o odlaganju te gradnje se vleče kot pravljica o jari kači in steklem polžu. Mimogrede, originalni natis te zgodbice kolega pravnika Frana Milčinskega v časniku »Ponedeljek« iz leta 1929 seveda hrani NUK. Zgodbica ima satiričen zaključek: »Ko se boste odločili, ali to ali to – pa povejte«. Upam, da se bomo končno odločili, saj to odlašanje traja že ves čas naše samostojne države.

Ne gre le za stavbo, shrambo za gradiva in prostor za študij. Narodna univerzitetna knjižnica je temelj državnosti, posebej za narod, ki svojo identiteto utemeljuje na svojem knjižnem jeziku. Narodna in univerzitetna knjižnica si zasluži pogoje, v katerih lahko uspešno opravlja svoje poslanstvo hrambe misli v vseh pojavnih oblikah, ki že dolgo niso več le na papirju. Eden najpomembnejših nacionalnih projektov je bila vzpostavitev digitalne knjižnice Slovenije, ki se mora nadaljevati. Omogoča dostopnost gradiv, do katerih je sicer težko priti, in so tako na razpolago ne le raziskovalcem, ampak prek interneta vsem kjerkoli na svetu. Ponosna sem, da je tudi moja družina prispevala v to zakladnico z digitalizacijo redke publikacije, v katero so pisali slovenski misijonarji. 

Z zakladi NUK-a je neposredno povezan tudi urad predsednice. V moji pisarni stoji pisalna miza Žige Zoisa, ki je izhodišče za številne zgodbe o dosežkih naših prednikov. Pripovedujejo jih predmeti, ki so jih posodile naše najpomembnejše državne kulturne ustanove. Iz zakladnice NUK-a so tam originalne škatle za dokumente, v katerih je Žiga Zois shranjeval dragocene listine in korespondenco. Tam opravljajo poslanstvo ohranjanja spomina. Poslanstvo, ki ga Narodna in univerzitetna knjižnica več kot uspešno opravlja že 250 let. Poslanstvo, ki mu njeno vodstvo, sodelavke in sodelavci zvesto sledijo. Poslanstvo, brez katerega si narod in država ne moreta predstavljati svojega obstoja. Zato sem se odločila, da tej naši zakladnici besed podelim najvišji znak časti naše države. 

Državno odlikovanje, red za izredne zasluge, je narejen iz pravega zlata. A tako kot pri zakladih, ki jih hrani NUK, tudi pri odlikovanju ni odločilna njegova materialna vrednost. Njegova prava vrednost je neotipljiva in simbolna. Je znak spoštovanja naše države do zakladnice njenega znanja in spomina.